Ali se je težko posloviti od sojenja?

Najbolj me muči, kako bom živel brez sojenja. Naenkrat bom imel nedelje brez tekem in s tem veliko prostega časa.

Kariere nogometašev so vedno daljše, življenjski rok sodnikov je omejen na dopolnjenih 45 let starosti.

Čutim se sposobnega, da bi še sodil. Omejitev je logična, ker po toliko letih nastopi zasičenost, ki mogoče vpliva na motivacijo.

Koliko ste trenirali, da ste dosegli predpisane mednarodne norme?

Sodniki imamo obvezen skupni trening dvakrat na teden. Delamo po programu, ki ga sestavljajo na sedežu UEFA. Treningi so zahtevni, a dajo le toliko, da lahko normalno odsodiš tekmo. Če želiš kaj več, moraš delati še sam, zato sem še trikrat do štirikrat na teden tekel, ker mi je to všeč.

Sodnik preteče več kot 11 km

Ste merili, koliko kilometrov ste pretekli na tekmo?

Deset do enajst. To je več, kot igralci, ker imajo pač igralna mesta, medtem ko mora biti sodnika polno celo igrišče.

Kakšne so spremembe od začetkov vaše sodniške kariere do danes?

V Sloveniji je šlo na slabše. Igra je počasnejša, kot je bila nekoč. Zadnje čase me prijetno presenečajo Domžale, še zlasti če sklepam po zadnji tekmi s Publikumom, ali pa so bili Celjani tako slabi. Domžale igrajo zelo hitro, kar je njihova osnovna prednost. V tujini je nogomet postal hitrejši, tehnično zahtevnejši, začeli so prevladovati igralci, ki nimajo "tistega" samo v nogah, ampak tudi v glavi. Razlika med tujci in Slovenci je v mišični masi, pripravljenosti, hitrosti, moči...

Odlike dobrega sodnika?

Poznavanje pravil, občutek za igro, odlična telesna pripravljenost, uporaba zdravega razuma, predvsem pa zavedanje, da je le eden izmed udeležencev na igrišču.

Italijan Pierluigi Collina je bil vzorčni primer vrhunskega sodnika.

Navzven deluje zelo strogo, vendar je zelo prijeten človek. Trener Miroslav Blažević mi je dejal, da ga je Collina le pogledal, pa ni zinil več besede do konca tekme. Znal se je pošaliti z igralci, ali pa biti zelo resen in strog. Videl sem nekaj njegovih tekem v italijanski ligi, na katerih je delal velike napake. Če bi takšne delal kakšen drug sodnik v Italiji ali pa pri nas, bi ga 'pojedli' kar na igrišču. Imel je avtoriteto, da so igralci upoštevali njegovo odločitev, čeprav se je zmotil.

Tudi vi nikoli niste imeli težav z avtoriteto.

Ko napreduješ iz lige v ligo, te igralci testirajo in preizkušajo, do kod lahko gredo. Na začetku kariere je bilo na nekaj tekmah zelo vroče, na koncu pa težav ni bilo več. Predčasno sem zaključil le tekmo druge lige Krka - Drava, ker so me poskušali zadeti z žogo po dosojeni enajstmetrovki.

Triki, ki ločijo dobre sodnike od odličnih?

S šalo ali neumno pripombo sem skušal sproti razbijati napetost, ki se je ustvarjala na igrišču. Če je reakcija na sodnikovo odločitev nedostojna, ni nujno, da reagiraš s sankcijo, dovolj je lahko le opozorilo in se obrneš stran, če si pameten. Še preden pride do protestiranja, se je treba z igralci pogovarjati. Potem začnejo igrati nogomet, saj je to še vedno le šport in igra.

Koliko napak ste naredili, pa ste se tega zavedli šele po koncu tekme?

Veliko. Če takoj ugotoviš, da si ga polomil, imaš možnost popravka. To sem počel in včasih izgledal zelo butast. Piskal sem kazenski strel, izrekel opomin, šele nato pa sem videl, da je bil nedovoljeni položaj. Ko sem razveljavil obe kazni, mi je eden izmed igralcev dejal, da tako blesavega sodnika še ni videl. Odločitev je bila pravilna, čeprav sem jaz izpadel smešen, a mi je bilo vseeno.

OBLEČEN POD PRHO

Ali bi dosodili takšno enajstmetrovko, kot jo je Anglež Graham Poll za Slovenijo proti Rusiji za Bežigradom?

Ne. Po tekmi je dejal, da je opozoril ruskega igralca, da ga bo kaznoval, če bo še enkrat vlekel za dres nasprotnika. Tekmo sem gledal, a opozorila nisem videl. Če koga opozarjaš, moraš narediti tako, da vidi ves svet, da ni več šale. Bežigrajski štadion je zelo akustičen. Mene je na tekmah Olimpije motilo, ko je bilo le 200 gledalcev in sem slišal, če je kdo na vrhu tribune šepetal: "Kos je idiot." Zdaj si predstavljajte, kako je pred 10.000 gledalci.

Najtežja tekma kariere?

Fizično najzahtevnejša je bila na Cipru, ko je bilo zvečer ob devetih 40 stopinj Celzija in stoodstotna vlaga. Med tekmo sem popil sedem litrov vode, ob polčasu sem šel oblečen pod mrzlo prho, da sem prišel malo k sebi. Po desetih minutah sem že videl zvezde, enega igralca so odpeljali v bolnico. Psihično najtežja pa je bila tekma pokala UEFA med Strasbourgom in Standardom iz Liega, moja najslabša v mednarodni konkurenci. Naredil sem napako, ker nisem pravočasno uvidel, kaj se pripravlja. Na prvi tekmi v Liegu je Standard igral zelo grobo, igralci Strasbourga, ki so prihajali s področja nekdanje Jugoslavije, so me pred tekmo na to opozorili. Ker nisem uporabil dovolj trdega prijema, se mi je tekma skoraj izrodila. Bila je odločilna za moj napredek na mednarodni lestvici. Namesto napredka sem nazadoval.

COLLINA JE BIL HLADEN

Vzorniki?

Najbolj všeč mi je bil Danec Kim Milton Nielsen, a le dokler ga nisem videl soditi v živo na tekmi med SČG in Litvo. Če bi tako sodil pri nas v tretji ligi, bi po koncu lahko kar kampiral na sredini igrišča, ker ga ne bi spustili domov. Collina mi je bil všeč zaradi svoje hladnosti. Meni so kontrolorji včasih očitali, da sem preveč hladen in da moram tudi odigrati. Tudi tega sem se naučil, vendar je bilo težko odigrati razburjenje, čeprav včasih pomaga. Kakšnega igralca lahko umiriš le tako, da malo "odglumiš".

Najtežavnejši igralci in trenerji, za katere ste vedeli, da boste imeli težave še preden ste stopili na igrišče?

So igralci, za katere sem že pred tekmo rekel četrtemu sodniku, da bodo prejeli karton. A ne zato, ker bi imel kaj proti njim, ampak sem vedel, kako igrajo. Vzemimo Kariča, ki je zunaj igrišča velika dobričina. Na igrišču pa preklopi na neko drugo frekvenco in enostavno mu ne moreš nič dopovedati. Potreboval sem veliko časa, da sem se prebil na njegovo valovno dolžino in sva se med tekmo lahko sploh kaj pogovorila. Do takrat sem komuniciral z njim na enakem nivoju, kot je on z menoj, da je kaj dojel. To je bila najnižja raven s psovkami, pošiljanjem nekam... Od trenerjev je bilo najtežje s Prašnikarjem, ki sicer zelo redko kriči na sodnike. Težava je bila v Ljudskem vrtu, kjer so klopi za rezervne igralce zelo daleč od linije igrišča, zato je imel 10 do 15 metrov prostora, da se je sprehajal. Ko je šlo nekaj narobe, je hodil, se prijemal za glavo, gledalci pa so hitro ugotovili, da trenerju domače ekipe sojenje ne ustreza in sem imel proti sebi celo glavno tribuno.

Vloga šefa protikorupcijske komisije: prednost ali ovira?

Na igrišču se to ni poznalo. Gledalci so vedeli, kaj delam, za fante na igrišču pa to ni bilo pomembno, ampak sem bil za njih nekdo, ki prihaja iz sfere za preprečevanje nezakonitih dejanj.

Pritiski pred tekmo. Ali so vas skušali kdaj podkupiti?

Največ, kar si je nekdo dovolil, je bilo to, da je trener preko svojega prijatelja skušal vplivati, da njegovim igralcem na eni tekmi ne bi pokazal veliko kartonov. Pritiski so bili pred tekmo zadnjega kroga Olimpija - Maribor, ki je odločala o prvaku, a sem imel že tako debelo kožo, da nisem občutil ničesar. Ko sem bi že delegiran, so pritiskali, da bi se sam odpovedal sojenju, ali pa da bi me zamenjali. Nisem ustrezal predvsem Olimpiji, kjer so menili, da z menoj nimajo sreče. Okrog te tekme je bilo pred in po njej veliko hude krvi.

Slovenski sodnik v ligi prvakov

Kaj manjka slovenskim sodnikom, da bi sodili največje tekme? Tudi Slovaška ni nogometna velesila, a Luboš Michel sodi najtežje tekme.

Treba je počakati leto, dve. Čeferin je na dobri poti, sodil je že v ligi prvakov, podobno velja za Skomino. Pri sojenju so zelo pomembne veze in poznanstva. Michel je uspel zaradi tega, ker so imeli Slovaki svojega člana v sodniškem odboru UEFA. Zdaj ga imamo tudi Slovenci z Vladom Šajnom. To je za nas velika prednost in Slovenci bomo prav tako kmalu imeli sodnika v ligi prvakov.

Predvsem igralci in trenerji predstavljajo sodnike kot največje zlo slovenskega nogometa. Sodniki naj bi se nespoštljivo obnašali do igralcev in jih zmerjali.

Zgodi se, vendar predvsem takrat, ko so sodniki izzvani. Včasih z igralci ni možna drugačna oblika komunikacije, ker enostavno ne razumejo, ko jim popustijo vse varovalke. Ne pomaga nobeno lepo prigovarjanje, niti kartoni. Vendar tega ni toliko, kot trdijo igralci. Težko si predstavljam, da bi bil sodnik tisti, ki bi začel verbalni konflikt z igralci.