Pisalo se je leto 1956, slovensko podjetje Elan pa je začelo s proizvodnjo loparjev za badminton. "Takrat je bil to neke vrste modni trend, tako kot 'hula hup' obroči," se je zasmejal Danče Pohar.

Nekoč je veliko tekmoval in se aktivno ukvarjal z badmintonom, prav tako pa tudi njegova žena, zato ne čudi, da je športu ostal zvest vse do današnjega dne. "Še vedno igram dvakrat na teden. Sam pravim, da imamo redne treninge, čeprav je rekreacija. Zberemo se stari mački iz pretekle dobe, igram z nekdanjimi soigralci, partnerjem v dvojicah in ženo. Z njo sva skupaj nastopala v mešanih parih. Še vedno smo aktivni. Po eni strani je to zelo dobrodošla rekreacija, malo obujamo spomine, se družimo, po koncu zavijemo na pivo. Prijetno je, ko se malo pomenimo in družimo," je povedal Pohar, ki je zaposlen na Ministrstvu za javno upravo, direktoratu za investicije. Lepih spominov na tiste čase je veliko, a najlepši tekmovalni spomini so prišli kasneje.

"Eden izmed takšnih je, ko sem sina Andreja leta 1990 prvič videl na zmagovalnih stopničkah, tu je še zmaga Maje v Španiji. To je bilo prvič, da je katerikoli Slovenec zmagal na mednarodnem prvenstvu. Ti spomini so lepši kot tisti, ko sem sam stal na stopničkah 20 let prej. Bilo je fantastično, ampak otroke je lepše gledati," pravi. Tisti, ki spremljate šport in badminton zagotovo veste, da je govora o Andreju in Maji Pohar, ki sta Slovenijo postavila na svetovni zemljevid badmintona.

"Ker sva oba z ženo od malih nog igrala badminton, je bilo logično, da sva svoje navdušenje prenesla na otroka," je povedal oče Pohar, ki je pojasnil, da članstvo v klubih pri nas upada, čeprav badminton igra vse več ljudi. "Kar se rekreacije tiče, se ljudje raje individualno organizirajo. Štirje se zmenijo enkrat ali dvakrat vsak teden, kupijo igrišče in igrajo. Povezovanje v klube ni več zanimivo, moderno," razmišlja Pohar, ki pravi, da je za rekreativce organiziranih precej turnirjev v badmintonu, njegova priljubljenost pa še vedno narašča.

"Vodstvo zveze si prizadeva, da bi pospešilo priljubljenost tega športa. Večne težave so bile z zagotovitvijo prostorov. Te smo včasih imeli v telovadnicah različnih šol, gimnazij, potem pa so začeli v BTC-ju zgradili pokrita teniška in badmintonska igrišča. Takrat je bil tenis v dvoranah 'bum', danes pa je večina teh dvoran za badminton. Denimo, dvorana na Dolgem mostu ima 12 igrišč, ki so v popoldanskih in večernih urah vedno zasedena. In to je le ena izmed dvoran, enako je z ostalimi, ki oddajajo igrišča. Pogreša pa človek, da bi se ljudje zanimali tudi za tekmovalni badminton. Slovenci smo igralci rekreativci, ne pa tudi gledalci," je še dodal Danče Pohar.