V populističnem ozračju bi bilo za stranke tvegano priznati, da niso uspele, in razgrniti pred javnostjo analizo poraza. S tem bi nekaj prispevale k večji demokratični kritičnosti in razsodnosti, a tega ne morejo, ker tečejo na kratki rok od volitev do volitev in te so že v nedeljo. Zato so vse zadovoljne, vse zmagovite, saj vedo, da populistično kontaminirana masa ne mara poražencev, zgubarjev. V nedeljo zvečer bomo torej spet poslušali, kako so vsi zmagali.
Takšno ravnanje ni naša posebnost, kot lahko vidimo v ZDA, kjer so demokrati premagali republikance. Prvi triumfirajo, predvsem pa zmago napihujejo, da bi pri volilcih ustvarili vtis, kako so se prav odločili, ko so volili zmagovalce oziroma, kako so zmagovalci ti volilci sami. Še več, tistim volilcem, ki so volitve izgubili, bodo dali še eno priložnost, "second chance", na prihodnjih predsedniških volitvah, ko bodo lahko volili njihovega - zmagovitega - kandidata. Republikanci, ki so še za dve leti za krmilom države, so zadovoljni, ker je poraz manjši, kot so se bali. Ker se tudi oni pripravljajo na predsedniško bitko, so potegnili edino možno potezo, ki more potešiti razočaranje in jezo poražencev. Pokazali so na krivca za poraz in tega grešnega kozla - ministra Rumsfelda - žrtvovali. Verjetno bo poraženo ljudstvo hotelo še kakšno žrtev, da pomiri svoj srd in bes, in jo bo dobilo, saj je bolje izgubiti kakega posameznika kot volilno bazo.
Zaradi vsega tega človek ne pričakuje od politikov drugačnega ravnanja in ga jemlje z rezervo. Toda presenečen je, ko kaj takega zasledi v medijih. Novinarji, četrta veja oblasti, naj bi namreč bili "watchdogs of democracy", psi čuvaji demokracije, ne pa brezpogojni navijači za to ali ono skupino, za to ali ono zadevo, vsaj ko gre za osnovno informacijo. Kako informacijo obdelajo komentatorji in odmeva na mnenjskih straneh, je stvar idejnih in vrednostnih opredelitev, pa talentov, znanja in poguma avtorjev, ki s svojega zornega kota prispevajo k razumevanju družbene resničnosti in k razreševanju skupnih problemov.
Včeraj nas je Dnevnik z velikimi črkami na naslovnici informiral, da se je v ZDA zgodil demokratski cunami in da so demokrati osvojili prepričljivo večino v predstavniškem domu. Se spomnite rušilne moči cunamija, ki je pometel vse od Indonezije prek Šrilanke in do afriške obale? Verjetno ni podobe v naravi, ki bi bolje izrazila popolno uničenje česar koli, v našem primeru republikancev. Hvala Bogu, tudi za Dnevnik velja, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Ko sem šel brat članek, zvem v bolj zmernih tonih, da so republikanci doživeli krepak poraz, demokrati pa prepričljivo osvojili večino v predstavniškem domu in še, da je boj za senat odprt. Ko iz grafov na sedmi strani še razberem, da je v predstavniškem domu razlika le za 25 sedežev, spoznam, kako cunami z naslovnice ni podoben niti kakemu tornadu, ki divja po Floridi in Mehiškem zalivu, kaj šele pravemu cunamiju. Ponovila se je dokaj stalna plima in oseka volilnega telesa, ki se je preobjedlo dvanajstletne republikanske večine v kongresu in predsednika Busha, ki je že sredi drugega mandata. Če ne bi bilo vojne v Iraku, bi bilo kaj drugega, ker se ljudem, ki zamenjajo avto vsaki dve leti, zdi po dvanajstih oziroma šestih letih izrabljena tudi njihova oblast …
Čeprav že vsaka informacija predpostavlja vrednostna in ideološka merila, po katerih je izbrana in dana v javnost, pa so prav mnenjski prispevki za to, da prilivajo olja k demokratični razpravi in tako sooblikujejo kritično javnost. Vendar se v zadnjem času ne morem ubraniti vtisa, da se v naših medijih vse bolj briše razlika med informacijo in formacijo, Dnevnikov cunami je le kaplja čez rob, zaradi katere so se ti vtisi povezali v to pisanje. Razlog za brisanje razlik med informacijo in formacijo vidim na več ravneh. Prva in glavna je ekonomska. Mediji preživijo le, če imajo dovolj bralcev, kajti s tem se tudi večajo možnosti, da pridobijo več oglaševalcev, ki so glavni vir prihodkov. Dobro trženje je v populističnem ozračju vse bolj odvisno od spektakularnosti, ne pa od resničnosti. Prodaja se in napihuje to, ob čemer more publika moralizirati, se naslajati in zgražati ali triumfirati. Kar tercialk ni več v Cerkvi, so se razpasle po liberalnih akademijah in ložah. Nekaj časa se je zdelo, da se novinarji tem trendom uspešno upirajo, ko so ob resnih medijih nastali še rumeni. Poleg nacionalne RTV še komercialne; rumena senca Dela so Slovenske novice, Dnevnika pa Direkt. Če pri Delu opažam oddaljevanje od Slovenskih novic, pa se Dnevnik - sodeč po udarnih temah in njihovi predstavitvi, na primer romsko vprašanje, sum pedofilije pri dveh duhovnikih - nevarno približuje Direktu.
Druga raven, ki narekuje brisanje razlik med informacijo in formacijo v našem novinarstvu, je politična. Zanimivo je, da vesti o ocenah o nizki korupciji pri nas in o naši zelo ugodni gospodarski rasti, ki so jih dale pristojne mednarodne ustanove, niso bile ne dolgega veka ne deležne komentatorske pozornosti. Seveda, to so uspehi, ki peljejo vodo na mlin Janševe vlade, zato jih je najbolje čim prej pozabiti. Gotovo bi bil medijski odziv drugačen, če bi takšne uspehe imela leva vlada. Nasprotno pa se dviga prah okrog ambruških Romov, ker vlada ta problem rešuje. Posledica največkrat utajenih političnih opredelitev - utajenih zato, ker se vsi mediji razglašajo za neodvisne, a so to toliko kot neodvisni županski kandidati - so informacije, ki spominjajo na šalo o Titu in Kennedyju. Predsednika sta tekmovala v teku in zmagal je Američan. Naši časopisi so na prvi strani z mastnimi črkami poročali, da je Tito dosegel odlično drugo mesto, Kennedy pa je bil komaj predzadnji.
Še bolj kakor takrat mora danes bralec spremljati medije s kritičnim odmikom, sicer ga bo odnesel cunami prikrojenih informacij. Četrta veja oblasti je zamenjala gospodarja, zdaj služi partikularnim interesom, v glavnem ekonomskim, za dušni mir pa še ideološkim. Da bi vsaj nekoliko služila demokraciji, morajo bralci postati njena opozicija, ne pa z vsem zadovoljni potrošniki.
