Ni bilo rdeče preproge ne odra ne desetine fotoreporterjev s slepečimi bliskavicami, ni bilo rož niti bučnega aplavza igralski zasedbi… Na premiero je prišel z mamo, po koncu, ko sta se skupaj z drugimi odpravljala proti izhodu takratnega kina Union, pa so ga nekateri gledalci vendarle prepoznali, češ, poglej, saj ta je pa iz filma, se spominja danes, več kot pol stoletja pozneje.
Tudi brez silne promocije se je v njegovem okolišu hitro razvedelo, kdo je neustrašni Kekec, in od takrat je imel Matija resne težave. Ljudje so ga preprosto enačili z vlogo in pričakovali so, da se bo stapljal z njihovimi predstavami. "Če povem čisto konkretno - eni so pričakovali, da jim bom pomagal, glavni pretepači z Dolgega mostu, Viča, Rožne doline in Brda pa so se hoteli tepsti z mano." Samo zato, da bi se lahko potem hvalili, kako so pretepli Kekca! Tistega Kekca, ki je pregnal Bedanca! Bili so večinoma starejši fantje, kar je pomenilo, da je bil neštetokrat tepen. Pretepati se ni maral, pravi, izogniti pa se tudi ni mogel, saj mu ni bilo všeč, če ga je kdo zmerjal z bojazljivcem in revo.
Zato je začel Matija Barl z dvanajstimi leti trenirati rokoborbo, boks in dviganje uteži, nakar je po dveh letih poiskal vse tiste pretepače, jih po spisku pretepel in jim vrnil milo za drago. Od takrat je imel mir. "Nisem se dobro počutil, a sem moral to storiti, saj so bili ti fantje vzrok za malone endogene manjvrednostne komplekse. Vrh vsega za vlogo Kekca moji starši niso dobili skoraj nič denarja." S honorarjem so kupili dve močno rabljeni postelji in nočni omarici za mladostniško sobo njegovega brata…
Matija Barl se spominja, da je v času snemanja Kekca vse okoli njega skrbelo, da mu filmska slava ne bi stopila v glavo, medtem ko ga nihče ni pripravil na to, da se bodo ljudje, ki bodo film videli, do njega vedli drugače. Kamorkoli je prišel, so vsi padli dol in se začeli obnašati bedasto. Tudi odrasli, kar ga je zmedlo. "Ježešna, a ti si Kekec!" so vpili, "jaz pa nisem vedel, kaj bi. Imel sem avtoritarno vzgojo, odrasle sem zelo spoštoval, potem sem jih pa imel pred sabo takšne, vse iz sebe!" Ker je bil filmski Kekec nezmotljiv in sploh nekakšen nadotrok, če ne kar nadčlovek, se Barl v resničnem življenju dolgo ni mogel znebiti občutka, da mora ljudem ves čas dokazovati, kaj vse zna.
Matija Barl je edini otroški filmski zvednik, ki je ostal domala vse življenje tesno povezan s filmom. Poslušalec dobi občutek, da je, znan po izredni disciplini in izjemni organiziranosti, šel skozi življenje kot stampedo, toda sam pravi, da se je skozenj predvsem pretihotapil, saj nikoli ni mogel delati tistega, kar si je resnično želel. Kljub temu je vztrajno sledil svojim sanjam, četudi z drugega brega reke.
Na Siciliji je bilo treba mafijo podkupiti, če si želel kaj posneti
Po Kekcu se mu je odprla možnost povezovanja prireditev, tako da je pri štirinajstih zaslužil več kot oče. Medtem je zganjal tudi "tingl-tangl", kot pravi, ter nastopal z Avseniki in Zadovoljnimi Kranjci. Mnogo jih je bilo takrat, ki so ga klicali Kekec, a je tiste, s katerimi je bil dlje časa v stiku, te razvade hitro odvadil, saj mu je šlo strašno na živce. Kasneje je postal televizijski urednik za oglase, a mu služba ni dišala, zato se je lotil organizacije prvega festivala slovenske popevke. Potem ko je opravil glavno organizacijsko delo ter prepričal nekatere slovenske pesnike, da so napisali besedila, si je festival prisvojila televizija, pri čemer Barla nihče niti omenil ni. Užaljen, prizadet, ko je gledal blesteče kariere tistih, ki so bili prave barve, in z občutkom vedno večjega strahu pred pritiski partije je pri dvaindvajsetih letih odšel v Nemčijo. "Rekel sem si, grem za eno leto, če bom padel na gofljo, se lahko še vedno vrnem." In je šel. Z 42 markami v žepu (toliko je bilo dovoljeno) in brez znanja jezika.
Po enomesečnem stradanju je dobil delo na južnonemški televiziji, nakar se je začela njegova kariera bliskovito vzpenjati. Toda bolj kot v režiji v produkciji. Ker je bil domala vse življenje na svobodi, ni imel nikoli dovolj denarja, da bi se vrgel v režijo, čeprav si je tega vedno najbolj želel. Najbrž mu je manjkalo tudi močne volje, priznava. Vendarle je na začetku kot asistent delal z nekaterimi velikimi režiserji, tudi z Rudolfom Noeltejem.
Matijo Barla je življenje s filmom ves čas premetavalo - enkrat v Ameriko, potem v Afriko, kjer je delal razne produkcije kar deset let, v Slovenijo, kjer je delal koprodukcije, nato v Rusijo, kjer je konec osemdesetih po propadlem projektu znamenitega režiserja Petra Fleischmanna prisegel, da se ne gre več. Pa so ga vendarle pregovorili, da je prevzel še produkcijo nekega filma na Siciliji. Tam se je njegova filmska pot končala s kolapsom, zaradi česar je popolnoma spremenil poklic in je danes sodni tolmač. Vse, kar je delal, je namreč delal z velikim občutkom odgovornosti. "Na Siciliji sem štiri mesece spal samo tri ure na noč," se spominja. "Delal sem z nekim norim režiserjem," pravi, "ki ni hotel razumeti, da je treba mafijo podkupiti, če želiš kaj posneti, sicer ves čas moti snemanje." Mafija mu je pripeljala statiste in mu naročila, koliko naj jih plača. Zato je na lastno pest vzel denar iz produkcije, izplačal mafijo, potem pa varčeval, kjer se je dalo... "Namesto šestdeset konj smo jih imeli petindvajset, namesto šest kočij dve in tako naprej... Režiser pa sploh opazil ni."
Solze so bile še kako pristne
Če se Barl snemanja Kekca v Gozdu - Martuljku še dobro spominja (predvsem tega, da je trajalo v neskončnost), pa je edini insert, ki se ga s snemanja filma Ne joči, Peter (premiera je bila leta 1964) spomni Bogdan Lubej alias svetlolasi kratkohlačnik Peter, del, ko ga partizan Dane (Lojze Rozman) zgrabi okrog pasu, dvigne in našeška po zadnji plati. Bila je travmatična izkušnja, saj ga je Rozman dejansko našeškal, tako da je njegov jok več kot pristen. "Smrkelj mi je tekel v potokih," se spominja Lubej, ki je vse drugo o snemanju filma izvedel iz pripovedovanj, saj je bil premajhen - v času snemanja še ni imel štirih let - da bi si zapomnil.
Bogdan Lubej že vse življenje živi v Ljubljani in si ne predstavlja, da bi se preselil, da bi ostal brez ljubljanske tržnice in kafiča pri Tromostovju. Ponarodeli stavek: "A si ti tut not padu?" spremlja 46-letnega bivšega otroškega igralca malone vse življenje. Še danes se zgodi, da ga kdo z njim podraži. Kasneje so mu povedali, da je bil ta stavek popolnoma spontan, kot tudi tisti, ko partizanu Lovru, ki leži na tleh in strelja po sovražniku, pred obraz pomoli vejico češenj, pravkar odstreljeno z drevesa, rekoč: "Na Lovlo, cesne!"
Lubej je odraščal na Prulah, kjer so ga zaradi filma vsi poznali, vendar od slave ni mogel prav dolgo živeti, še najmanj pri puncah. Ko jo je spoznal, še bodoči ženi ni takoj povedal, kar pomeni, da si na to karto ni obetal kakšnih dodatnih točk. Po končani srednji trgovski šoli se je kmalu zaposlil pri Mercator Embi, kjer dela že dvajset let. Trenutno je terenski komercialist, pospeševalec za prodajo kavnih avtomatov v gostinskih lokalih. "To je življenje. Družina, služba," se nasmehne in reče, da ga včasih, ko gre tako po Čopovi in vidi berače s kartoni "Ostal sem brez službe", prešine, da bi si morebiti tudi sam omislil kak karton, na katerega bi napisal: "Sem ne joči Peter. Pomagajte, propadel sem." Za preživetje bi se verjetno nabralo, v šali ugiba. Sicer pa oče sina, redni bralec Dnevnika (že trideset let) in navdušen motorist (cestna varianta), tolar ali dva še vedno zasluži z nastopanjem pred kamero, saj ga od časa do časa povabijo, da posname kakšen oglas - lani je bil recimo palček v oglasih za Merkur. Od filmske slave je torej vendarle ostala kakšna drobtinica...
Po premieri so ga mnogi že vnaprej označili za malega naduteža
Tako kot Matijo Barla so tudi Matjaža Grudna, filmskega Matica iz Sreče na vrvici (premiera je bila leta 1976) ves čas snemanja in po njem opozarjali, da se ne sme prevzeti. Da ja ne bi postal domišljav, sta vestno skrbela predvsem njegova starša. "Tako sta me sekirala, da sem v nekem trenutku rekel, da tega ne bom nikoli več počel," se spominja in razmišlja, ali ga morebiti nista s tem odvrnila od filmske kariere. Po drugi strani njuno skrb razume, saj lahko enajstletnika slava hitro predaleč ponese. Sedemdeseta so že bila leta, ko so bili ustvarjalci filmov deležni večje medijske pozornosti, ko je tu in tam že padel kakšen intervju, v nasprotju s petdesetimi pa je bila Slovenija že nekoliko bolj prepredena s telefoni. Kar je pomenilo, da so klicale punce. Veliko punc. Telefon je ves čas zvonil. Sodeč po pismih in klicih, ki jih je dobil, je bilo kar veliko punc, ki so mislile, da so zaljubljene vanj. "Kakšna pa je reakcija enajstletnika, za katerim punce tečejo, ga kličejo, mu pišejo?" ponovi moje, najbrž naivno vprašanje. "Pred kolegi sem se zagotovo delal frajerja, doma pa sem se najbrž stisnil v kakšen kot in se bedasto hahljal."
Gruden se dobro spomni premiere v Unionu in tega, da sta ga začela starejši brat in najboljši prijatelj, medtem ko je stal na odru, glasno zbadati, češ, da si ne boš kaj naredil. V letu ali dveh zatem je srečal še veliko oblik zavisti. "Odnos nekaterih prijateljev in sošolcev do mene se je v hipu spremenil, tako da sem se pogosto počutil osamljenega, spremenili pa so se tudi nekateri odrasli." Bili so bolj zadržani in ni jih bilo malo, ki so v njem že vnaprej videli malega naduteža. Saj ne reče, da se ni čisto nič prevzel, malo že, vendar, vsaj tako misli, v nekih normalnih mejah. Matjaž Gruden domneva, da bi bila njegova zvezdniška izkušnja drugačna, če bi Srečo na vrvici posnel dvajset let kasneje; to bi najbrž veljalo tudi za honorar, s katerim si je kupil fotoaparat. Na koncu vendarle reče, da ne želi, da bi ga razumela napak: "Če pogledam v celoti, je bilo snemanje filma zelo lepa izkušnja. Ne morem reči, da sem vsakič, ko sem stal na odru, ali ko so punce tekle za mano, ravno trpel…"
Ko se je vzhičenje okrog filma poleglo in so se solze deklic posušile, je živel življenje običajnega najstnika (vmes je nastopil še v filmu Učna leta izumitelja polža), bil kljub nekdanjemu navalu oboževalk vsa štiri leta gimnazije v resni zvezi z isto punco in se odločil za študij prava. Potem pa se mu je nekega poletja zgodila morska romanca. Zaljubil se je v dekle z Danske in ljubezen se je proti vsem pravilom obdržala do danes. Še dobro se spomni, kako je bil ponosen, ko sta med sprehodom po Koebenhavnu v neki izložbi zagledala videokaseto Sreče na vrvici. "Hotel sem ji jo pokazati, zato sva vstopila, vendar je kaseto nekdo ukradel. Malo mi je bilo žal, malo pa se mi je zdelo fino, da si jo je nekdo tako močno želel."
Prijatelji in kolegi, ki vedo, da je nastopil v Sreči na vrvici, danes štiridesetletnega Matjaža Grudna zafrkavajo, da je Shirley Temple (gre za eno najbolj znanih ameriških otroških filmskih zvezdnic, ki je kasneje postala diplomatinja). Tudi on je namreč pristal v diplomaciji. Je predstavnik generacije, ki je po osamosvojitvi kljub relativni mladosti zavzemala dokaj visoke položaje.
Pravi, da mu pri šestindvajsetih letih ni bilo težko biti diplomat, ko pa jih je imel zunanji minister dvaintrideset. Po končanem podiplomskem študiju v Belgiji in enem letu službovanja na zunanjem ministrstvu so ga poslali v Bruselj, zdaj pa je že enajst let Strasbourgu, kjer opravlja funkcijo svetovalca generalnega sekretarja pri Svetu Evrope. Dobra plat tega, da je igral v filmu, je ta, da ga lahko pokaže svojima dvema otrokoma, vendar ju njegovo otroško filmsko zvezdništvo sploh ne gane, pravi Matjaž Gruden. "Danes pa je najbolj zabavno, ko pri nas na cesti srečam kakšno mamico, ki slučajno ve, kdo sem. Slišim, kako vpraša otroka, če se spomni Matica iz Sreče na vrvici. In potem vidim tiste velike otroške oči, polne pričakovanja, ki se obrnejo za mano, nato pa veliko razočaranje, ko zagledajo moškega srednjih let…"
Na cesti so jo ljudje ves čas ustavljali
V drugi polovici osemdesetih je za obsedno stanje med rosnimi najstniki poskrbel film Poletje v školjki. Danes štiriintridesetletna Kaja Štiglic, ki je imela v obeh delih osrednjo žensko vlogo Milene (takrat je bila stara trinajst oziroma petnajst let), se ne spomni, da bi zaradi slave kakorkoli trpela, čeprav takšnega navala, kot se je zgodil, ni pričakovala. Na cesti so jo ljudje ves čas ustavljali, kot obsedena je podpisovala avtograme, dobila ogromno pisem, domači telefon pa je skoraj pregorel… Pred norišnico se je obvarovala tako, da se je še bolj osredotočila na ples, kmalu po drugem delu filma pa je izginila v tujino in tam ostala.
Že v letih, ko je posnela oba filma, je bil pravzaprav edino ples tisti, ki jo je zanimal, zato je po srednji baletni šoli, stara sedemnajst let, odšla v Anglijo, v tretji letnik plesne akademije (vmes je po izpitih končala še poljansko gimnazijo). Pri osemnajstih je dobila plesno štipendijo za Ameriko, odšla v Chicago in tam ostala do danes. Do šestindvajsetega leta je plesala v različnih plesnih skupinah, nastopala po raznih gledališčih in odrih ter tako rekoč živela na poti (kot plesalka je nastopila tudi v špici nekega ameriškega filma), nakar je plesne čeveljce obesila na klin. Podala se je v manekenstvo in koreografijo, zdaj, na stara leta, kot se pošali, pa koreografira velike modne revije in šove. Skratka, je uspešna poslovna ženska, samostojna umetnica, ki stanovanje deli edino z majhno psičko po imenu Coco. Šovbiznis ima rada in bo v tem svetu tudi ostala. V njem je odraščala, ga dobro pozna, pa tudi kožo ima že dovolj trdo.
S Kajo Štiglic se pogovarjam po telefonu dan po zaključku Chicago fashion weeka. Najprej se mi opraviči zaradi morebitnih zadreg pri slovenščini. Ker se začudim, pojasni, da ji je po vseh teh letih začela pešati slovnica, pa tudi kakšnih besed se ne spomni takoj. Razen z domačimi po telefonu se v slovenščini nima s kom pogovarjati. Iz njene zgodbe kriči disciplina. Tisti, ki že kot otrok cele dneve trenira, jo najbrž res mora imeti. Pravi, da se je na snemanju obeh delov Poletja v školjki naučila predvsem odgovornosti do drugih in načela, da ni spanca, dokler ni delo opravljeno. Sicer pa je bila že od nekdaj precej redoljubna.
