Peter Ternovšek je hotel postati glasbenik, kajti glasba je zdravilna prha za dušo, v zvezdah pa mu je bilo zapisano igralstvo. Prejel je že nagrado občinstva BS za vlogo Petra v O ne, ščuke pa ne, Linhartovo plaketo in zlato značko za ustvarjalnost na področju gledališke in lutkovne dejavnosti, Borštnikov diplomo in nagrado za vlogo Alana Stranga v Eguusu, nagrado Prešernovega sklada, nagrado dramskih umetnikov, Glazerjevo nagrado, nagrado na festivalu Monodrame, leta 2004 pa je postal naj kulturnik po izboru Mariborčanov. V spominu nam je ostal iz televizijskih nadaljevank in filmov Moj ata, socialistični kulak, Let mrtve ptice in Ljubezen nam je vsem v pogubo. Prisluhnimo mu.
Sadeži narave so dozoreli. Kakor sodom z moštom nataknejo obroč, so vam nataknili Borštnikov prstan. Je za vas to jesen ali zima?
"Zame je to jesen, kajti ko bo prišla zima, bo čas za dom Danice Vogrinec. Jeseni se mi dogajajo same lepe stvari: sin je dobil ženo, jaz sem dobil snaho, na jesen življenja imam urejen dom in ni mi treba več skrbi za denar. Mislim, da je jesen življenja božji dar. Najlepši je oktober, ker je takrat Borštnikovo srečanje."
Več toče kot denarja
Ste pozimi zapečkar ali smučar?
"Četudi imam raje zimo kot poletje, ne smučam več. Ko sem še hodil s sinom Aljošo smučat na Pohorje, sem se hotel pred njim izkazati, vendar sem na strmini padel, da so leteli od mene zobje in očala. Od takrat ne smučam."
Vas sin upošteva ali je samosvoj?
"Samostojen je. Ko je šel študirat na igralsko akademijo v Ljubljano, se ni več vrnil domov. Z ženo Ivo in psičko Fani je ostal kar v Ljubljani. Z njim in s snaho pa imam močne stike, saj smo enakih poklicev."
Sta vas mati Slavka in oče Franjo držala na vajetih?
"Imel sem precej svobode, ker smo stanovali v Šentilju, kjer je bil oče ravnatelj šole, v šolo pa sem hodil v Maribor. Ampak oče je bil z dekretom poslan drugam, zato sem hodil v šolo tudi v Doliču, Selah in Slovenj Gradcu. Bil sem najstarejši otrok, za mlajša brata in sestro sem bil kapo."
Je bilo doma denarja kot toče?
"Bilo je več toče kot denarja. Stradali pa otroci nismo in nismo bili strgani."
Ste v šolarskih časih delali doma cirkuse in ujme?
"Res sem bil živahen otrok, velikokrat sem kaj ošilil, a cirkusov je bilo več kasneje v teatru kot prej doma."
Ali ste s starši živeli tudi v Sladkem Vrhu?
"Tam je bilo moje prvo učiteljsko mesto. Potem sem prišel v teater na zelo lep način. Po učiteljišču sem namreč hotel iti na akademijo in sem tudi dobil Titovo štipendijo, pa se nekako ni izšlo. V Sladkem Vrhu smo s Partljičem imeli dramsko skupino in imel sem srečo, da me je na gostovanju v Ljubljani opazil Branko Gombač ter me potegnil v SNG Maribor. Postal je moj gledališki oče. Če je kje, in vem, da je nekje tam gori, se ob Borštnikovem prstanu veseli z menoj."
Doraščali ste v socrealističnem času "zlate svobode". Je bilo ravno dovolj kruha?
"Mogoče nismo imeli toliko materialnih dobrin, kot jih imamo danes, mnogo bolj pa smo spoštovali ljudi, kot jih spoštujejo danes, in smo upoštevali moralne vrednote življenja. Bojim se, da nam bo amerikanizacija slovenske družbe celo škodila, ljudem in narodu. Po prepričanju sem levičar, bolj kot marsikatera današnja levičarska stranka v Sloveniji. Srečen sem, ker sem levičar v srcu in se mi s politiko ni treba več ukvarjati. Moč je v človeku, ne v amerikanizaciji, v Slovencih, ki so se stoletja ohranili, izhajajoči iz sebe."
Moč je v človeku
Ali ste stresno doživljali življenjske spremembe, na primer učiteljevanje, poroko, igralstvo, politične funkcije?
"Če nisi dovzeten, je to za igralski poklic pomanjkljivo. Ker smo igralci zelo občutljivi, marsikaj preživljamo stresno. To se nam na stara leta pozna, saj marsikatera bolezen pride od stresov."
Profesionalno slovensko gledališče je nastalo iz amaterskih igralcev, kar je rad poudaril dr. Bratko Kreft, predsednik BS. Kako so se pri vas razplamteli vaši ljubiteljski ogenjčki?
"Igralstvo ti je položeno v zibelko. Brez talenta ni nič. Lahko si zelo delaven, pa brez talenta in brez skrbi za psihofizično kondicijo ne bo šlo."
Vam je očitno šlo, saj ste že ob startu v mariborski Drami leta 1971 prejeli Borštnikov diplomo za Tončka v Matičku.
"Matiček je bila moja prva predstava. Diploma je bila zame močan impulz, še danes se spomnim predstave in vzdušja. Tudi sin Aljoša se mi je rodil v času, ko sem igral Matička."
Debate o gledališču
Ste radi po štajersko gasili dušo z vinom kot vaši kolegi?
"Seveda, kar dosti. Ko pridejo leta, pa se umiriš. Najlepši so bili časi, ko smo s Tovornikom, Pavalcem, Gombačem in Vičarjem v Ormoški kleti v Orožnovi za šankom ure in ure debatirali o gledališču. Nikoli se nismo mrtvo pijani privlekli domov. Bili smo pijani od gledališča."
Kakšen je za igralca čas žive in čas mrtve sezone, kadar ni vlog?
"Zame je bil čas, ko ni bilo vlog, počitek. Imel pa sem tudi obdobja, ko so me prezrli, in to je zelo hudo, saj se počutiš odrinjen, manjvreden. Skušal sem preboleti tako, da sem tudi v manjše vloge dal največ, kar se je le dalo."
Je bila težka odločitev, ko ste se v Equusu kot prvi moški na odru slekli?
"Predstavo smo prej videli že v Londonu in na Dunaju. V Mariboru je režiral Gombač. Tudi po besedilu smo vedeli, da je to nuja, sicer dramaturško ne bi šlo naprej. Gombač je bil dober pedagog in nama s soigralko nikoli ni rekel, kdaj naj se slečeva - vse je prišlo spontano, da sama nisva vedela, kdaj sva se slekla."
V odlični predstavi Drame SNG Ljubljana Bolezen mladosti na letošnjem BS so se igralci slekli do prefinjene mere, povsem pa bi predstavi škodilo.
"V Equusu tedanja mladina leta 1978 ni vzela nagote kot pornografsko dejanje, ampak kot odkrito neposredno poetično izražanje."
"Nisem vedel, da je greh"
Kdo pa vas je navdušil za politično izražanje v Ljubljani?
"Član ZK sem bil od služenja JLA dalje. Takrat nisem vedel, da je tako hud greh biti član partije. Bil sem prepričan, da delam dobro za gledališče in družbo. Kot član ZK sem zastonj nastopil na sto in sto proslavah. V CK ZKS sem prišel ravno v času, ko ga je prevzel Milan Kučan. Tudi tam sem imel občutek, da delam nekaj dobrega. Mogoče je ta samoupravni socializem prinesel tudi kaj slabega, ker so se lahko vtikali v umetniški program, recimo drame, zboristi, odrski delavci, čistilke. V tem pogledu je današnja ureditev dobra, ker vsak opravlja svoje delo. V času Rafaela Razpeta, ko je v Mariboru prekinil proslavo zaradi Cankarja, pa sem izstopil iz partije."
Igralci so v zakulisju mojstri za metanje polen pod noge in energije v veter?
"Da, nekateri to potrebujejo, nekateri ne, a gledališki kolektiv se ne razlikuje veliko od kolektiva v šoli, uredništvu ali podjetju, le igralci smo bolj na očeh."
Kako so bili na vaših očeh vaši ravnatelji Drame? Kolikim ste služili?
"Moji gledališki ravnatelji so me 'branili' (Branko Gombač), 'štihali' (Bojan Štih), 'potiskali' (Stane Potisk), 'ravnali' (Vili Ravnjak), 'novačili' (Vladimir Novak) ali pa skušali narediti za 'kralja' (Branko Kraljevič)."
Sedanji ravnatelj Samo Strelec pa vas je potemtakem "odstrelil"?
"Ne. V mariborski Drami trenutno igram Doktorja Baugha v Mački na vroči pločevinasti strehi. Doslej pa sem odigral 138 vlog, to je v povprečju štiri na leto. Sedaj pa izračunajte, koliko časa mi je ostalo."
Vsak trenutek je lahko lep
Niste z ničimer zasvojeni, celo kadite ne?
"Dvajset let sem kadil. Cigaret nisem pustil zaradi močne volje, ampak zaradi gripe, ko mi je cigareta zasmrdela. Takrat sem imel zaradi prometne nesreče tudi polomljen in zagnojen nos, pa mi cigaretni dim ni prijal. Danes mi je žal za vsako cigareto, ki sem jo pokadil."
Živimo v času, ko je največji bog - denar. Še ulice so polne prodajalcev in gostilniških miz.
"V tem oziru sem pesimističen, res je denar postal bog. Ne vem, ali bo to prineslo kaj dobrega."
Goethe je zapisal v Faustu, da je le denar sveta vladar.
"Napisal je tudi: Postoj trenutek, kako si vendar lep!"
