Izgubili smo eno najboljših zasebnih knjižnic na svetu

Smešno je, pravi dr. Stanislav Južnič, da mora evropske knjige preučevati v Ameriki. Toda Američani so v prejšnjem stoletju pokupili ogromno starih evropskih knjig. In tako se je zgodilo, da so celo knjige Galileja z njegovim osebnim podpisom zašle v knjižnico univerze v Oklahomi. Zanimivo je, se nasmehne, da imajo v prerijski Oklahomi, zadnji indijanski deželi, največje zaklade evropskega duha!

Za Stanislava Južniča je Amerika predvsem najboljši kraj za delo. Tam poleg izvrstnega nabora knjig najde tudi veliko znanstvenikov svoje vrste. Medtem ko pri nas ni katedre za zgodovino naravoslovnih znanosti, je ta smer čez lužo močno razvita. Z njim smo se pogovarjali o odkrivanju prednikov, starih naravoslovnih knjig in pozabljenih znanstvenikov iz preteklosti.

Ste poznali svoje prastarše?

Prababic nisem poznal, enega pradedka pa dobro, saj je doživel skoraj sto let. Tudi zaradi njega sem kasneje začutil dolžnost, da moram kot izurjen zgodovinar raziskati zgodovino svojega rodu. To sem storil tako, da sem raziskal kar zgodovino pokrajine, v kateri so moji predniki živeli, torej Kostel z okolico. Čutil sem, da mi spomin na prednike veleva, da svoje znanje uporabim v njihov prid.

Da jih na neki način ovekovečite, naredite nesmrtne?

To sem naredil s to knjigo, ki je pred kratkim izšla v ZDA.

Kdaj ste začeli brskati po svojih koreninah?

Odkar pomnim, me je to zelo zanimalo. Začelo pa se je na bedenjih ob mrličih. Ko sem bil še otrok, smo ob njih bedeli tudi po tri dni in odrasli so se ves čas pogovarjali predvsem o tem, kdo je s kom v sorodu in v kakšnem sorodstvenem odnosu je z rajnim. Ker sem bil pač otrok in sem dobro poslušal, sem opazil, da so zgodbe vsakič malo drugačne, da se od pogreba do pogreba spreminjajo. Zato sem se kasneje odločil, da jih zapišem in raziščem. Bolj temeljito sem začel svoj rod preučevati pred več kot dvajsetimi leti, pri čemer mi je pomagalo slovensko rodoslovno društvo, ki je že imelo svoje baze podatkov in rodovniške programe. Z družinskimi legendami je namreč tako - ljudje imajo bolj ali manj točne podatke, kaj je neki sorodnik bil in kaj se je z njim zgodilo, vendar pa običajno ne poznajo časa, v katerem je živel. Marsikateri Slovenec ima med sorodniki kakšnega meniha ali celo grofa (večinoma je šlo za nezakonske otroke), in če želiš to res preveriti, ni druge možnosti, kot da se zadeve lotiš z znanstvenimi metodami.

Ste o svoji družini odkrili kaj presenetljivega?

Na območje Slovenije je iz Hrvaške prišla pred približno 400 leti in je bila iz vrst Uskokov. Moje prednike so takrat izselili iz okolice Senja ob hrvaški obali, ker so se spridili. Sto let so bili prebivalci Senja - šlo je za vojaško naselbino - znani pa so bili predvsem po tem, da živijo od ropanja. Najprej so ropali samo Turke, potem pa kar vse…

Torej izhajate iz rodu roparjev.

Ja. Nihče ni mogel več mimo, zato so posadko razpustili, ljudi pa razselili. Legenda pravi, da so takrat k nam prišli trije brati, začetniki našega rodu na Kranjskem. Prvi zapis o enem od mojih prednikov je tako star skoraj štiristo let. Seveda nisem ponosen nanj (smeh). Ta prednik je bil namreč v uradne knjige zapisan zato, ker ga je graščak pri oblasteh zatožil, da tihotapi sol. Če nisi bil plemiškega rodu, lahko recimo za štiristo let nazaj najdeš svoje prednike le, če so kaj ušpičili, če so denimo pretepli župnika ali nagajali graščaku. Kdor je imel pridne, vzorne prednike, jih žal ne bo našel.

Kdaj so začeli pri nas v urbarje zapisovati priimke?

Prvi urbarji s priimki so stari nekaj več kot petsto let, vendar vsebujejo le četrtino priimkov, drugo pa so osebna imena ter imena vasi in krajev. Torej lahko začnemo naše prednike, če imamo srečo in so zapisani s priimkom, iskati po letu 1490. A še to samo moške oziroma vdove in prestopnike. Seveda nima vsak kraj ohranjenih tako starih urbarjev. Ti so se sicer pisali v treh izvodih, dva sta šla na Dunaj oziroma v Gradec, tretji je ostal graščaku, ki pa mu nihče ni mogel preprečiti, da ne bi nekoč vanj zavil solate. Urbarji so se potem do konca sedemnajstega stoletja napolnili s priimki, v začetku osemnajstega stoletja pa so začeli po papeškem ukazu povsod voditi krstne knjige. Tako da lahko od takrat najdemo tudi zapise o otrocih in ženskah.

Ste kakšen delček zgodovine vaše rodbine tudi olepšali?

Moje publikacije so znanstvene.

Toda precej ljudi to rado počne, mar ne? Predvsem med Američani jih menda ni malo, ki so pripravljeni goljufati, samo da bi imeli nemške prednike.

Pri Američanih je res opaziti, da bi zelo radi imeli nemške prednike. Za njih sem namreč naredil že kar precej rodovnikov, pri čemer se mi je večkrat zgodilo, da z rodovnikom, ki je bil pravilno in strokovno narejen, niso bili zadovoljni samo zato, ker se je izkazalo, da so slovenskega rodu. In to ljudje s priimki, kot sta Križ ali Skender, ki sta zelo slovenska! Za priimek Skender bi lahko celo rekli, da izvira iz predelov južno od Slovenije, toda ne, oni hočejo biti arijci! Tu se pokaže, da nacistični rasizem, ki je povzročil trpljenje milijonov ljudi v drugi svetovni vojni, ni uničen. Predvsem je smešno, da je ta vrsta rasizma prisotna pri potomcih Evropejcev, ki so v Ameriki že več generacij. Če bi se človek torej resno ukvarjal s prodajo rodovnikov, bi bilo najbolje, da bi kar vsakemu priskrbel enega Nemca (smeh).

Koliko pa stane izdelava enega rodovnika?

Približno deset dolarjev na najdeno osebo.

In koliko jih naredite na leto?

Tudi deset. Večinoma ni težko, ker imam v računalniku že veliko podatkov. Tudi pri nas se s tem ukvarja že precej ljudi.

Je torej brskanje po rodbinskih drevesih izraz nacionalizma ali gre predvsem za intimno iskanje prednikov?

Vidiki so različni. O Slovencih kroži šala, da ne želijo poznati svojega rodovnika, ker bi že po nekaj generacijah ugotovili, da izvirajo iz Ciganov. Kar bi bilo seveda popolnoma normalno, saj se v Sloveniji zaradi njene majhnosti sorodstva močno prepletajo. Resna rodovniška raziskava bi razkrila, da je Slovenija popolna mešanica.

Kako to, da se je moderno rodovništvo razcvetelo predvsem v Ameriki?

Med obema vojnama so z iskanjem prednikov začeli mormoni, ki so postopke do danes razvili do potankosti. Ker se v odrasli dobi dajo krstiti tudi v imenu prednikov, jih torej morajo poznati. Največji razmah rodoslovja se je začel pred tridesetimi leti in z novimi računalniškimi tehnikami samo narašča.

Slovenci v tej strasti nekoliko zaostajamo za Američani.

Tu gre za povsem drugo okolje, saj večina Slovencev, ki so znani po tem, da se zelo težko preselijo, že od nekdaj tepta eno in isto zemljo. Pa vendar se jih v zadnjih letih vse več zanima za svoje prednike. In ko jim izdelaš rodovnik, začno prirejati redna srečanja sorodnikov, običajno v kakšnem impozantnem okolju. Velikokrat so zelo presenečeni, ko ugotovijo, s kom vse so v sorodu.

Je to, da veste, kdo so vaši predniki, kakorkoli vplivalo na vaše življenje?

Pravzaprav sem za nekatere prednike ves čas vedel, saj so bile legende v družini zelo žive. Raziskava, ki sem jo naredil, pa je pokazala, kako se je skupnost razvijala skozi stoletja. Ko vidiš, kako so se tvoji predniki upirali Napoleonu in graščakom, kaj so počeli, kakšne so bile njihove muhe, gotovo lažje razumeš samega sebe. Sicer pa imaš v štiristo letih skoraj dvajset generacij prednikov, kar je več ljudi, kot jih sploh lahko prešteješ. Med njimi najdeš najrazličnejše ljudi in to gotovo vpliva nate.

Bi lahko rekli, da izdelovanje družinskih rodovnikov in preučevanje zgodovine narodove znanosti služita tudi dvigovanju samozavesti? V prvem primeru na osebni, v drugem na nacionalni ravni.

Gotovo. Še nekaj generacij nazaj so bili edini, ki so si samozavest utrjevali z rodovniki, plemiči. Ti so večkrat svoje rodovnike povlekli kar do rimskih patricijev! Po eni strani je šlo za samozavest, po drugi za pridobitev. Če si potvoril svoj rodovnik in postal sorodnik nekoga z zelo bogato dediščino, si se lahko potegoval zanjo. In teh potvorb ni malo.

Predvidevam, da je iskanje knjig iz znamenite knjižnice turjaških knezov oziroma Auerspergov, ki je nekoč stala na skoraj istem mestu kot današnji NUK, vsaj tako naporno in hkrati vznemirljivo kot iskanje prednikov. Kako to, da ste se začeli tako vneto ukvarjati s to, reciva ji, izgubljeno knjižnico?

Ko smo raziskali dosežke ljubljanskih jezuitov iz preteklih stoletij, smo se odločili, da raziščemo še, kdo jih je finančno podpiral. V tistem času je namreč v zgodovini znanosti postalo zelo priljubljeno vprašanje, kdo je denimo financiral izid Kopernikove knjige, kdo Galilejeve in tako naprej. Ugotovil sem, da so bili skoraj dvesto let glavni finančni podporniki ljubljanskih jezuitov Auerspergi. Njihovo delovanje, raziskovanje, nakupe knjig so podpirali od začetka sedemnajstega stoletja do prepovedi delovanja jezuitov konec osemnajstega stoletja.

Pravite, da je bila to v svojem času največja in najboljša zasebna baročna knjižnica v Evropi. Na podlagi česa to trdite?

Morda bi bilo bolje, če bi rekel, da je bila med največjimi. Imela je kar sedem tisoč knjig. To je bilo takrat za zasebno knjižnico ogromno. Seveda so bile drugje še mnogo večje knjižnice, denimo francoska ali angleška kraljeva knjižnica, a te je praviloma podpirala država. Auerspergova knjižnica je bila posebna, ker je kazala na izredno izbran okus njenih lastnikov. Imela je 18 oddelkov, od matematike, medicine, teologije, lovstva, zgodovine in tako naprej. Poleg tega je bil njen čar v tem, da je ostala kar tristo let skorajda nespremenjena. Deželni glavar grof Volf je knjižnico ustanovil, njegov brat knez Janez pa podedoval in dopolnil, medtem ko so njuni nasledniki dokupili bolj malo knjig. Ohranila je ves patos in šarm baročne knjižnice. Zanimivo je tudi, da so Auerspergi prav vse knjige vodili pod imenom ustanovitelja Volfa. Kot iz neke pietete…

In kakšen je bil okus takratnih kranjskih intelektualcev? Kot je znano, je Volf Auersperg prijateljeval z mnogimi umi tistega časa, tudi z Valvasorjem.

Da bi jih razumeli, moramo pravzaprav pogledati, kako so študirali. Študirali so pri jezuitih, ker drugih katoliških šol pač ni bilo. Volf je bil pri petnajstih letih med zadnjimi Kranjci, ki so prestopili v katoliško vero, saj drugače ne bi mogel študirati. Leta 1625 je torej začel študirati pri jezuitih v Gradcu, potem pa si je privoščil, kot vsi drugi njegovega stanu, mladostno študijsko popotovanje po Evropi. Vpisoval se je na različne univerze in potoval. Zanimivo je, da je večina Auerspergov doštudirala v Sieni; očitno jim je bilo to italijansko mesto všeč. Namen potovanja ni bil, da bi si pridobili kak naziv, ker ga niso potrebovali, bili so vendar plemiči, temveč izkušnje in široka izobrazba, kar je potem odsevalo tudi v njihovih knjigah. Volfov okus je bil izredno italijansko usmerjen, kar je nenavadno za poznejšo Kranjsko, ki je sodila pod nemško cesarstvo. Volf je tako v Ljubljano uvažal italijansko kulturo, celo italijanske opere, v knjižnici pa je imel tudi Galilejeve knjige.

Kaj natančno se je s knjižnico zgodilo, potem ko je skoraj nedotaknjena zdržala praktično tri stoletja?

Leta 1895 je bil potres, a mislim, da za usodo knjižnice ni bil ključen. Baročna palača je imela sicer nekaj razpok, a nič usodnega. Predvidevam, da so knjige ostale nepoškodovane. Problem je v tem, da je v prihodnjih letih prišlo do velikih političnih napetosti med Auerspergi in Slovenci. Te napetosti so po prvi svetovni vojni samo naraščale - Auerspergi se takrat niso odločili za jugoslovansko državljanstvo in so bili s srbsko oblastjo v hudih sporih. Vzeli so jim tudi precej zemlje. Ne vemo natančno, kdaj so palačo podrli, zato tudi ne vemo, kdaj so odpeljali knjige. Vemo pa, da so jih najprej odpeljali "na varno" v zgornjo Avstrijo, nato pa v Južno Ameriko, od koder so jih razprodali. Slovenci, ki so takrat o tem pisali, so mislili, da bodo knjige tam začasno, saj so jih imeli za ljubljanske.

Pa bi jih lahko kakorkoli razglasili za naše?

Edini, ki bi jih lahko vrnili v Slovenijo, so Auerspergi, ki pa tega seveda ne bodo storili, saj so knjige razprodali. Poleg tega je tu zdaj slovenska država, ne smemo pa pozabiti niti, da je bila knjižnica zasebna. Po drugi strani pa je res, da veliko narodov v preteklosti takih stvari ni dovolilo. Knjižnica je vendarle zaklad kranjske preteklosti in je kot taka največjega pomena za Slovence. V takem primeru se enostavno z zakonom zagotovi, da tak zaklad ostane doma.

Za palačo, ki je knezi Auerspergi po potresu niso želeli obnoviti, in za knjižnico, ki je bila v palači, je veljal fidejkomis oziroma zapoved o nedeljivosti posesti. So torej dediči s tem, ko so knjižnico razprodali na različne konce, ravnali protipravno?

Po prvi svetovni vojni se je fidejkomis v Jugoslaviji ohranil, v Avstriji pa ne. Ne vemo, katerega leta so knjige odselili, ampak po takratnih jugoslovanskih zakonih dejansko ne bi smeli od Auerspergove posesti ničesar ločiti. Sicer pa je danes težko soditi. Auersperge so nenazadnje po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji popolnoma razlastili. Ne glede na vse moramo biti Slovenci ponosni, da smo imeli eno najboljših zasebnih knjižnic na svetu. Bila je nekaj največjega, kar smo nekoč imeli. To je treba obuditi, saj je bil po vojni kar petdeset let trend, da se srednji vek in barok sploh nista preučevala. Naše plemstvo smo vključno z Auerspergi izbrisali iz zgodovinskega spomina. Zadnjih deset let gre na bolje, lani je denimo o Auerspergih izšla monografija. Zdaj spet lahko govorimo o teh ljudeh kot naših, čeprav ni treba, da jih poslovenimo.

Kakšna pa je bila vrednost Auerspergove knjižnice?

Če rečemo, da je bilo sedem tisoč knjig, od tega nekaj deset rokopisov temeljnega pomena za slovenski narod, nekaj deset inkunabul (knjige, ki so izhajale do leta 1500, op.p.), in če jih ocenimo na povprečno 100.000 dolarjev na knjigo, je to blizu milijarde dolarjev. To je malo pretirano, a ne dosti. V družini Auersperg je baje še danes spor, ali je bila razprodaja knjig pametna poteza, ker bojda niso iztržili toliko, kot bi lahko.

Znano je, da so zadnje knjige prodali pred dvajsetimi leti. Kje vse so torej raztresene?

Precej jih je v Oklahomi, nekaj na Harvardu, rokopisi so večinoma na Yalu in v Britanski knjižnici, nekaj v Nemčiji, šest pa v NUK. Rad bi povedal, da sem jih pravkar odkril!

Kako ste jih odkrili?

Tako da sem jih odprl, saj je v vseh njihovih knjigah ročno zapisano, da so iz njihove knjižnice. Fizično sem moral pregledati nekaj sto knjig, popisanih v nedavno odkritem rokopisnem katalogu Auerspergove knjižnice.

V NUK torej še ne vedo, da imajo knjige iz te znamenite knjižnice?

Ne. Nisem jim še povedal (smeh). Saj tudi za drugo izdajo Kopernika iz leta 1566, ki sem jo našel v začetku leta, nisem takoj povedal, dokler nisem s sodelavci v Oklahomi domnev preveril. (Knjiga je bila po krivdi Matije Čopa, ki se je pri popisu knjig zmotil in zapisal, da je izšla leta 1766, napačno razvrščena med knjige 18. stoletja, op.p.). Domnevam, da bi lahko bilo v NUK celo šestdeset teh knjig, ker so jih knezi kasneje nekaj podarili jezuitom. Vsaj ena nekoč njihova knjiga, ki sem jo pravkar odkril, knjiga o optiki Atanasiusa Kircherja, rimskega jezuita in profesorja matematike iz leta 1646, je zelo veliko vredna. Volf je sicer zbral skoraj dvajset Kircherjevih knjig, med njimi prvi znanstveni opis Cerkniškega jezera. Nekatere mu je Kircher kar osebno podaril zaradi slovesa Volfove knjižnice.

Prej ste dejali, da bi morali Auersperge končno vzeti za svoje, pri čemer jih ni treba posloveniti. Tudi nekateri znanstveniki, med njimi Gabriel Gruber, ki je med drugim zaslužen za Gruberjev prekop, in Avguštin Hallerstein, ki je bil svojčas najvplivnejši znanstvenik na kitajskem dvoru, sta šele pred kratkim (po več kot dvesto letih) v slovenski zgodovini z monografijama dobila mesto, ki si ga zaslužita.

Znanstveniki njunega kova so v zgodovini znanosti nekako izviseli. Težko jih je namreč umestiti - Slovenci jih nimamo za svoje, ker imajo nemške priimke ali celo sorodnike, ki pozneje niso podpirali slovenske politike. Nemci pa jih tudi nimajo za svoje, ker niso tam živeli in jih niti ne poznajo. Gruberja smo vzeli za svojega, četudi je bil rojen na Dunaju, vendar je bil sin slovenskega očeta, poleg tega je dolgo živel in delal v Ljubljani. Ko je papež leta 1773 jezuite prepovedal, je imel Gruber čedalje večje težave v Ljubljani. Na Kranjskem je zdržal še 12 let, nato pa je odšel v Rusijo - edino tam so lahko legalno delovali - in postal general jezuitskega reda ter eden najmočnejših diplomatov na dvoru - vlekel je niti med carjem in Napoleonom. Pri Hallersteinu pa je "lastništvo" bolj zapleteno. Bil je sicer rojen v Ljubljani, nekaj let se je šolal pri ljubljanskih jezuitih, nato pa je šel v tujino. V javnosti se je predstavljal kot nationis Germanica, vendar to ne pomeni, da se je imel za Nemca. S tem je želel povedati le, da prihaja iz nemškega cesarstva; sredi osemnajstega stoletja se pač nisi mogel razglasiti za Slovenca, saj te nacionalnosti preprosto ni bilo. Zato je seveda danes vse te ljudi najlažje kar ponemčiti…

Kranjec Hallerstein je značilen primer znanstvenika, ki je izvisel - kot jezuit je bil v Pekingu daleč najuspešnejši, tam je deloval skoraj štirideset let, bil je šef astronomskega urada pri cesarju in je objavljal več od vseh drugih, predvsem v Evropi. Toda vsi njegovi podrejeni jezuiti, ki so bili jasne nacionalnosti, denimo Portugalci, Italijani ali Nemci, so dobili svoje monografije mnogo pred njim.

Po drugi strani pa je boj za nekatere znanstvenike med narodi precej oster.

Strahoten. Če povemo samo primer malo starejšega znanstvenika Hermana Koroškega.

Tistega iz dvanajstega stoletja, ki je bil naš prvi evropsko znan mislec?

Ne samo, da je bil prvi evropsko znan znanstvenik, v svojem času je bil najboljši. Francozi, denimo, nimajo nikogar, ki bi ga lahko primerjali z njim. Bil je eden najpomembnejših evropskih znanstvenikov svoje dobe. Zdaj pa je vprašanje, kje je bil doma. Hrvati so mu postavili spomenik v Istri, o njem napisali nekaj monografij, ker imajo profesionalne zgodovinarje znanosti, ki se s tem ukvarjajo. Oni so ga preprosto pohrvatili! Kako so to argumentirali? Koroška v tistem času ni bila sedanja Koroška, Karintija je obsegala več ozemlja.

Saj ga imamo mi tudi za Slovenca. Torej nam ga niso čisto "ukradli"…

Težko rečem. V francoskih enciklopedijah smo sicer uveljavili, da je zapisano, da je rojen na sedanjem Koroškem znotraj tedanje slovanske naselitve, toda pot je še dolga. O Slovencih je namreč v dvanajstem stoletju težko govoriti, saj je Trubar ta izraz uporabil mnogo kasneje.