Petnajsterica članic varnostnega sveta se je še soglasno strinjala, da Severni Koreji kot kazen za jedrsko neposlušnost odredi embargo na prodajo orožja in vseh materialov, ki jih je mogoče povezati z jedrskim in raketnim programom; vsem, ki delajo v oborožitveni industriji, pa prepove potovanja na tuje. Rusija in Kitajska sta dosegli izključitev kakršnega koli razmišljanja o vojaški akciji proti Severni Koreji, predvidena pomorska blokada pa bo bolj porozna oziroma odvisna od držav, ki bodo v svojih pristaniščih sprejemale korejske ladje. Japonska jim je že pred tem prepovedala vplutje v njihove luke, Američani pa še tehtajo ukrepe na odprtem morju, ki lahko prerastejo v oborožene incidente s Severnokorejci.

Skoraj pet let po razglasitvi "osi zla" v letnem nagovoru naciji je administracija ameriškega predsednika Georgea Busha dosegla prelomne krizne točke z vsako izmed obtoženih držav. V Iraku je zanetila državljansko vojno, ki vsak mesec terja 15.000 življenj brez kakršne koli rešitve na obzorju, Severna Koreja se je uvrstila med jedrske sile, pogajanja z Iranom o bogatenju urana pa so v slepi ulici in predvsem čakajo na nauke iz Pjongjanga. Soglasna obsodba Severne Koreje s strani VS z omenjenim paketom sankcij je za zdaj precej shizofreno sporočilo. Medtem ko je Iran lahko zaskrbljen zaradi sorazmerne popustljivosti Kitajske in Rusije ameriškemu "hard-talkingu", je vendarle dokaj zbledela ostrina, ki je pri obravnavanju malopridnih držav krasila Bushev kabinet.

Samo za pokušino se je minuli teden v New York Timesu oglasil David Frum, pisec predsednikovih govorov v letih 2001/2002. Že uvodoma meni, da železnega pregovora o nuji po še več diplomacije, ko ena diplomacija doživi neuspeh, ne gre preveč spoštovati. "Neposredna pogajanja med Washingtonom in Pjongjangom bi bila samo nagrada," trdi Frum in zahteva nov pristop. Ta naj bi zajemal zagotovitev popolne varnosti ameriškim zaveznicam, ki jih severnokorejska bomba najbolj ogroža - Japonski in Južni Koreji z nadaljnjim nameščanjem protibalističnega ščita. Nadalje se zavzema za prekinitev vse ameriške humanitarne pomoči Severni Koreji z jasnim sporočilom Kitajski, naj ona plačuje umetno vzdrževanje vladavine, s katero prijateljuje. Najbolj odmevna pa je Frumova pobuda, da Japonska izstopi iz kroga nejedrskih držav, saj bi to bilo pravšnje opozorilo ne le Kitajski in Severni Koreji, marveč vsem državam z jedrskimi aspiracijami (Iranu dodatno z izboljšanjem izraelske jedrske oborožitve), da bodo ZDA in zavezniki agresivno preprečili vse poskuse spreminjanja regionalnih jedrskih ravnotežij. Za okrepitev te zaveze naj bi v pacifiško strateško igro pritegnili tudi Nato, razširjen z Japonsko, Južno Korejo, Avstralijo in Novo Zelandijo ter po možnosti Tajvanom kot opazovalcem.

Če bo Iran v bližnjih reakcijah ZDA na severnokorejsko rožljanje z atomi zaslutil del šibkosti, ki jo Frum pripisuje trenutnim washingtonskim korakom, so vsakršna pogajanja, ki bi Teheranu prepovedovala "bogatenje urana za civilne namene", obsojena na propad. James Steinberg, nekdanji namestnik Clintonovega svetovalca za nacionalno varnost, ugotavlja, da je ves "trud" republikancev proti širitvi jedrske oborožitve obrodil ravno nasprotne sadove. Da je v tem vsaj kanček resnice, kaže pričevanje Jona B. Wolfsthala, ki je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja deloval v okviru ameriško-severnokorejskega ohlapnega dogovora, ki je uspel Clintonovemu odposlancu in nekdanjemu predsedniku Jimmyju Carterju. Ko se je zaradi pridobivanja plutonija iz gorilnih palic ozračje med Pjongjangom in Washingtonom razgrelo do rožljanja z orožjem, je takratna demokratska administracija dosegla zamrznitev severnokorejskega jedrskega oboroževalnega programa in celo poslala opazovalce izza tako imenovane frontne črte v tamkajšnje jedrske zmogljivosti. Razmere so bile resda moreče, se spominja Wolfsthal, saj so bili praktično talci pjongjanškega režima, zastraženi na vsakem koraku in ves čas opazovani, vendar na poti, da se Severna Koreja odpove jedrskim ambicijam v zameno za ameriško diplomatsko priznanje in gospodarsko sodelovanje.

Ko je leta 2002 Busheva administracija prekinila omenjeni dogovor in zahtevala zrušitev režima, je zavrgla tudi največjo diplomatsko Clintonovo pridobitev - pripravljenost Severne Koreje, s katero so ZDA uradno še vedno v vojni, da so ameriški strokovnjaki nadzorovali konzerviranje plutonijskih gorilnih palic in s tem ohranjali zamrznitev pridobivanja polnila za jedrsko orožje. Če je bil Pjongjang leta 1996, ko je bil Wolfsthal član desetčlanske nadzorne skupine, sposoben izdelati dve jedrski napravi iz plutonija, izločenega konec osemdesetih let, je po njegovem prepričanju zaradi odmrznitve programa, sprožene leta 2002, zdaj sposoben sestaviti vsaj dvajset jedrskih bojnih glav na leto.

Težava sedanje ameriške administracije je, da sama nima razčiščenega odnosa do (ne)širjenja jedrskega orožja. Tako je že pred časom napovedala nadaljevanje raziskav, ko gre za taktično jedrsko orožje in razbijalke podzemnih bunkerjev, hkrati pa jo je predvsem skrbelo, ali bi utegnilo orožje za množično uničevanje priti v nepooblaščene, teroristične roke in s tem neposredno ogroziti ZDA. V nasprotju z muslimanskim Irana in fundamentalističnim Ahmadinedžadom severnokorejski diktator v washingtonskih očeh ne velja niti za gorečneža niti za samomorilca, zato je njegovo igračkanje z atomi še sprejemljivo, dokler ostaja hermetično zaprto na sever daljnoazijskega polotoka. Le redki pa opozarjajo, da Kim Jong Il pravzaprav ni stalinist, s katerim je mogoče premišljeno taktizirati na škodo njegovega trpinčenega naroda, temveč svojevrsten azijski fašist, kakršen je bil, denimo, cesar Hirohito. O tej njegovi Kimovi nevarni naravi pa govorijo vse številčnejša pričevanja beguncev o doslednem čiščenju rase s pobijanjem otrok mešanih parov in še posebno vseh s kakršnimi koli hibami.