Nasploh smo v Sloveniji motorizirani do stopnje, ki nam jo zavidajo v marsikateri evropski državi, kajti kmalu bomo dosegli razmerje en avtomobil na poltretjega človeka, avtopark sicer še ni med najmlajšimi, a stanje se popravlja. Ob tem smo slovenski kupci avtomobilov tudi racionalni, kajti zdi se, da predvsem pri nakupih rabljenih avtomobilov odloča predvsem ali samo cena.
Do tu je vse lepo in prav, pogled v zakulisje avtomobilskega trga pa kaže, da je še marsikaj tako kot v banana republikah. Namreč, množičen uvoz predvsem novejših rabljenih avtomobilov so številni "vzporedni" uvozniki izkoristili tudi za kovanje dobičkov na račun davčne zatajitve. V tujini je bilo treba le pridobiti račun, na katerem je bil zapisan nižji znesek, kot je dejansko stal kupljeni avtomobil, na njegovi osnovi je bil obračunan davek, kupec se je zadovoljen odpeljal z ne preveč starim in od novega bistveno cenejšim vozilom, država, ki je še iz prejšnjih časov vešča molzenja lastnikov avtomobilov, je bila zadovoljna, uvoznik si je zadovoljno pomel roke in posel je spet stekel.
Tudi tako, da podjetja, ki je še včeraj prodajalo avtomobile, danes ni bilo več, na istem dvorišču pa so že bili avtomobili novega podjetja, kajpak z istimi lastniki. Korak proti davčnim malverzacijam je država storila z novelo zakona o DMV, mehanizma, ki bi omejil vzporedni uvoz rabljene ali skoraj nove avtomobilske pločevine, pa nima nihče. To največ težav povzroča uradnim uvoznikom, še zlasti tistim, ki prodajajo prestižnejše avtomobile. Medtem ko so prisiljeni vlagati v razvoj prodajno-servisne mreže, skrbeti za izobraževanje in se vse bolj ukvarjati s prodajnimi akcijami, se samo streljaj od njih tisti, ki jim tega ni treba, a z avtomobili kujejo visoke dobičke, zvito posmehujejo.
