"Nisem dobil ponudbe, ki bi zadovoljila moje okuse in potrebe. Drugi razlog za konec je, da so me v minuli sezoni pri Mouscronu pestile poškodbe. Ko sem vse seštel, sem se s težavo odločil za odhod med nogometne upokojence," je Ermin Šiljak pojasnil, kaj je pretehtalo v prid odločitvi, da nogometne čevlje za vedno postavi v kot. A to ne pomeni, da se je poslovil tudi od nogometa. "Sedaj se nameravam najprej spočiti. Moje telo je bilo dolgo podvrženo velikemu naporu in sedaj potrebuje nekaj odmora. Nogomet mi je veliko dal in bi mu rad nekaj tudi vrnil. V kakšni obliki, bomo še videli," je o načrtih za prihodnost povedal najboljši strelec slovenskega prvenstva v sezoni 1995/96, ko je v dresu Olimpije zabil 28 golov in bil proglašen za najboljšega igralca lige.
Šiljak se bo lahko vnukom pohvalil, da je bil v mladih letih odličen nogometaš in eden najboljših slovenskih napadalcev vseh časov, prav gotovo pa jim ne bo pozabil povedati, da je bil državni prvak treh držav - z Olimpijo v Sloveniji, s Servettom v Švici in Hammarbyjem na Švedskem. Med drugim je igral tudi na Kitajskem. Bil je član nogometnega giganta iz dežele riža Dailan Shiede, s katerim je bil najboljši strelec azijske lige prvakov. "Kitajsko in življenje tam je težko opisati. To je dežela z ogromnim potencialom, ki se hitro razvija. Pogoji za trening so izjemni. S tega vidika se lahko marsikateri evropski klub skrije in je lahko na Kitajce celo ljubosumen," se je na dni, ko je mreže tresel na Daljnem vzhodu, spomnil nekdanji nogometaš Svobode, s katero je pri 19 letih podpisal prvo profesionalno pogodbo.
Posebno poglavje v Šiljakovi karieri ima reprezentanca. V zeleno-belem dresu je zaigral 48-krat in zabil 14 golov, kar ga uvršča na tretje mesto večne lestvice strelcev (pred njim sta Zlatko Zahovič in Sašo Udovič). V kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2004 je bil najboljši strelec celotnih kvalifikacij (devet golov na devetih tekmah), a mu v izbrani vrsti, s katero je igral tudi na EP 2000, vedno ni bilo postlano z rožicami. Leta 1998 se je na obračunu z Grčijo hudo poškodoval in okreval leto in pol. "Takrat so me zdravniki odpisali, vendar sem se s trdim delom in železno voljo vrnil ter bil nato močnejši za veliko življenjsko izkušnjo. Bilo je težko, saj te v takšnem primeru čez noč izgineš s prizorišča, vsi te pozabijo, nihče te ne povoha," je o manj prijetni temi povedal 33-letnik, ki se je v reprezentanci najbolj izkazal pod vodstvom Bojana Prašnikarja, okusil pa je tudi delo Zdenka Verdenika, Srečka Katanca in Branka Oblaka.
"Pri Verdeniku sem bil mlad in sem se šele prebijal v ospredje, medtem ko mi je dal Katanec bolj malo možnosti, čeprav menim, da sem sodil v prvo enajsterico. Edini, ki mi je zares verjel, je bil Prašnikar. Mislim, da sem njemu in vsem ostalim dokazal, da sem si to zaslužil in da sem prej neupravičeno dobil manj priložnosti," je o slovenskih selektorjih dejal Šiljo, kot ga kličejo prijatelji, in dodal: "Oblakova reprezentanca je prav posebna zgodba, saj nima koncepta. Ni pravega pristopa, vse je 'na en, dva, tri'. Ko sem to videl, sem se umaknil, ker na tak način in pod takšnim vodstvom nisem želel sodelovati." Šiljak je razkril tudi svoje mnenje o trenutno najbolj vročih temah: "Določene stvari je potrebno spremeniti, saj tako ne gre več naprej. Zlata generacija je poskrbela za lepo obdobje, kar so tisti, ki so na oblasti, obrnili v svojo korist. Vse oči so bile uprte v reprezentanco, pozabili pa so na bazo, na domači nogomet, ki je preveč nizko. V življenju delamo napake, ki jih je potrebno popraviti, ali pa se umakniti in delo prepustiti nekomu drugemu."