In verjeli ali ne, jahate lahko v samem osrčju Ljubljane. Ne verjamete? Jože Čad iz Jahalnega kluba Rožnik, ki organizira šolo jahanja za odrasle in otroke ter nudi turistično-rekreativno jahanje, se ukvarja z rejo islandskih konj. Z njimi je moč jezditi po priljubljenih rekreativno-sprehajalnih poteh in travnikih prestolnice Slovenije.

Kako ste prišli v stik z islandskimi konji in kaj vas je navedlo, da se začnete z njimi ukvarjati?

Ko je bila očetu vrnjena zemlja, smo imeli na razpolago pet hektarjev travnikov na čudoviti lokaciji pod Rožnikom. Celotno področje Rožnika, Tivolija in Šišenskega hriba je namenjeno rekreaciji, zato smo tudi mi iskali dejavnost, ki bi obogatila tovrstno ponudbo v mestu. Islandske konje smo spoznali na Notranjskem. Jeziček na tehtnici je prevesila njihova neverjetna prijaznost in spoznanje, da večina ljudi do njih pristopa sproščeno in brez strahu. Leta 2000 smo uredili pašnike, kupili prve konje in ustanovili Jahalni Klub Rožnik.

Ti konji so drugačni od "običajnih"...

Ti konji niso tako drugačni od 'običajnih visokih' konj, kot to morda še vedno velja v prepričanju mnogih Slovencev. To nikakor niso 'tisti ta mali, kosmati' konji, za katere ni potrebno znanje jahanja. Islandski konji so res nižje rasti, nekje od 130 do 145 centimetrov, ljudje pa jih ocenimo kot zelo prijazne, ker so umirjeni, socializirani in voljni sodelovanja s človekom. Vendar je potrebno vedeti, da je njihova umirjenost predvsem odraz velike samozavesti in izgrajenega karakterja, ki se utrjuje z življenjem v čredi. Zmotno je tudi mišljenje, da je to konj za otroke. Res ga zaradi nižje rasti lažje obvladujejo tudi otroci, če je bil v ta namen izbran primeren konj in tudi ustrezno izšolan. V splošnem pa je to zelo robusten in močan konj, ki je bil vzrejen za ježo odraslih. Njegova prednost je široka uporabnost, saj lahko zadovolji pričakovanja tako otrok kot odraslih, začetnikov in profesionalnih jahačev. Zaradi zanesljivosti v hodu se vse bolj uveljavlja tudi v terenskem rekreativnem jahanju. Njegova drugačnost se pokaže šele, ko jahač obvlada vse njegove hode. Je namreč večhodni konj, ki poleg hoje, kasa in galopa zmore še tolt in pas. Predvsem tolt je zelo uporaben, za jahača udoben in hiter hod, namenjen premagovanju daljših razdalj. Zaporedje korakov je pri toltu enako kot pri hoji, le da gre za tek in ker je ena noga vedno v stiku s tlemi, jahača ne trese in je jahanje manj utrudljivo.

V vašem jahalnem klubu se z ježo ukvarjate predvsem rekreativno. Kakšne programe imate na voljo?

Rekreativno pomeni, da ne gojimo tekmovalnega jahanja. Islandski konji namreč poznajo svoje tekmovalne discipline. Pri nas se posvečamo predvsem šoli jahanja in vzgoji mladih jahačev. Zelo poudarjamo odnos človek-konj, ki temelji predvsem na poznavanju psihologije konja in njegovih navad. Pravilno jahanje je pogoj za varno ježo in odpira vrata v svet čudovitih doživetij v družbi s konjem. Nudimo tudi rekreativno terensko jahanje, kjer odkrivamo pozabljene stezice Rožnika in Šišenskega hriba.

Posebnost vašega delovanja je, da lahko posamezniki jahajo v mestu...

Res se nahajamo v mestnem parku, a to nikakor ne jemljemo kot omejitev, temveč kot našo veliko prednost, saj je naša dejavnost namenjena prav meščanom. Želimo jim omogočiti stik in spoznavanje s to čudovito živaljo. Z veseljem tudi spoznavamo, da smo v okolju dobro sprejeti in nas sprehajalci veselo pozdravljajo, ko se srečujemo na rožniških stezicah. Sicer pa imajo mnoge prestolnice v svojih mestnih parkih tudi konje in v tem pogledu zahvaljujoč našim konjem Ljubljana prav nič ne zaostaja.

Če bi se nekdo želel pobližje spoznati s tovrstnim jahanjem, kaj mora storiti?

Predpogojev ni, razen dobre volje in ljubezni do konj. Pri nas so vsi dobrodošli, lahko nas obiščejo vsak delavnik popoldan in ob sobotah dopoldan. Vsakemu z veseljem predstavimo naše konje in dejavnost ter skupaj ocenimo, če lahko ustrežemo njihovim željam.

Kaj človeku nudi tovrstno jahanje?

Na to vprašanje ni možno dati enoznačnega odgovora. V jahanju najde vsak svoj smisel in svoje veselje. Od rekreacije, stika z živaljo, uživanja v naravi, zadovoljevanja tekmovalnih ambicij in še bi lahko našteval. Za mnoge, ki si omislijo svojega konja pa to pomeni način življenja, kajti konj zahteva veliko časa in veliko ljubezni.

Kako pristopite k učenju z otroci?

Najmlajše od petega do desetega leta starosti spremenimo v 'prave' jahače. Posadimo jih na konja osedlanega s sedlom z ročajem in v družbi s starši odpeljemo na sprehod po Rožniku. Starejši od deset let pa lahko začnejo z učenjem samostojnega jahanja. Z vsakim začetnikom začnemo individualno, da osvoji osnovne elemente na konju, ravnotežje in osnove vodenja konja v maneži. Nato nadaljujemo z učenjem v skupinah do štirih jahačev. Izšolamo samostojne, odgovorne jahače, ki znajo za konja tudi poskrbeti, ga pravilno zauzdati in osedlati.