Tam je sedela starejša hči. Nepremično jo je gledala in neslišno jokala. "Mami, ti spet piješ." Drobovje parajoč očitek je ostro zarezal v bučno tišino. V glavi ji je gomazelo, strašno je bolelo, bilo ji je slabo. Recidiv. Po letu in pol, kar se je s hčerama odselila od moža pijanca in se popolnoma sama mukoma izgrebla iz večletne zasvojenosti, je neko običajno soboto stopila do bližnje trgovine, kupila tri, štiri steklenice vodke in jih hlastno izpraznila. Smrt ni bila daleč.
Šele takrat je, imenujmo jo anonimna sogovornica, spoznala, da ji brez pomoči ne bo uspelo. Če bi vedela, da se celo pri alkoholikih, ki so zdravljeni strokovno, bolezen ponovi zelo pogosto, bi nemara ukrepala prej. Prijateljica ji je priskrbela telefonsko številko anonimnih alkoholikov, a na njeno grozo nihče ni dvignil slušalke. Ne drugič ne tretjič niti stotič. Številka je bila napačna, ona pa na pragu najstrašnejše noči svojega življenja. "Navznoter se mi je trgalo meso, vse se mi je treslo navzven, na kolenih sem klečala in jokala, prosila bog pomagaj, ker ne morem več tako..."
Nekaj podobnega, morda kdaj bolj in kdaj manj tragičnega, doživlja 150.000 slovenskih alkoholikov. Številka je zgolj približna ocena, izračunana na podlagi edine reprezentativne raziskave o rabi alkohola med odraslo populacijo, izvedene leta 1999 v okviru raziskave slovenskega javnega mnenja. Alkohol je kljub temu, da je na trgu vedno več različnih prepovedanih drog, ki jim javnost posveča mnogo več pozornosti (zadnja opozorila OZN svarijo pred vsesplošno razpasenostjo marihuane in kokaina), še vedno tisti, ki obvladuje življenja največjega števila odvisnikov. Več kot deset odstotkov naše odrasle populacije in dva odstotka svetovne.
Odvisnost od alkohola je nedvomno nacionalna bolezen, pravi dr. Maja Rus - Makovec iz enote za zdravljenje odvisnosti od alkohola pri Psihiatrični kliniki Ljubljana, in je droga, dodaja Janja Šešok z Inštituta za varovanje zdravja, ki poleg tobaka povzroči družbi največ škode, pa naj bo to visoka umrljivost (ciroza jeter, pankreatitis, prometne nesreče) ali stroški zdravljenja. Pri čemer je slednje zelo težko meriti, saj velja sindrom odvisnosti od alkohola po mnenju zdravnikov za najpogosteje spregledano diagnozo. Delno zato, ker se kaže kot preplet različnih manifestacij, delno pa zaradi pretirane tolerance zdravstvenega osebja in celotnega socialnega okolja. Še težje je izmeriti postransko škodo, ki si jo lahko vsaj delno predstavljamo, če pomislimo, da alkoholik prizadene še vsaj tri do štiri najbližje ljudi, kar pomeni, da ima pri nas zaradi alkohola resne težave četrtina prebivalstva.
Stereotip, da prihajajo alkoholiki s socialnega dna, že zdavnaj ne drži več. So lahko ljudje z na videz urejenimi družinami, ki hodijo v službo. Vzroki, da nekdo postane odvisen od alkohola, so tako različni, kot so različna življenja vsakega od njih, zagotovo pa imajo eno skupno lastnost - gensko osnovo, ki poskrbi, da jim alkohol prija, se pravi, da na njih deluje sproščujoče in razbremenjujoče. Drugi skupini ljudi, ki je pri nas v manjšini, v azijskih predelih sveta pa prevladuje, povzroča alkohol zgolj neprijetne občutke vročice in telečjih nog.
Če pomislimo, da ima približno trideset do petdeset odstotkov od alkohola odvisnih oseb starše z enakim problemom (ranljivost za sindrom odvisnosti od alkohola je gensko prenosljiva pri obeh spolih), da se pri ženskah ta bolezen razvije v kasnejšem življenjskem obdobju in v dvakrat krajšem času pitja kot pri moških, bi lahko za zgodbo anonimne sogovornice rekli, da je tipična. Oče alkoholik, za katerega je mati vselej trdila, da to ni, ker da je urejen in hodi v službo. Mož - alkoholik, državni uslužbenec, s katerim se je na hitro poročila, ker je želela pobegniti od očeta, dve hčerki in pretežka prtljaga odgovornosti na hrbtu.
Pod težo je prvič klonila, ko so zdravniki posumili, da ima mlajša hči raka nadledvične žleze. Začelo se je z dvema pivoma. Zvečer doma. Za sprostitev. Iz dveh piv je sčasoma, ne glede na to, da je bilo s hčerjo vse v redu, nastal liter vina, po petih letih ni bilo spanca brez litra žganja…
Kadarkoli lahko neham piti...
"Pila sem vedno prikrito. Sama. Ljudje mislijo, da je ženska, ki pije, večja prasica." Maja Rus - Makovec opaža, da je z leti stigma vedno manjša in da se za zdravljenje odvisnosti od alkohola vendarle odloča vedno več žensk. Če se je na oddelkih za zdravljenje odvisnosti še pred dvajsetimi leti zdravilo le nekaj posameznic, je žensk danes med četrtino in tretjino vseh pacientov.
Alkoholiki imajo poleg genske še eno skupno lastnost: zanikanje. Tisti, ki so dolivalci, ki torej pijejo ves dan po malem, ravno toliko, da še lahko funkcionirajo, trdijo, da nimajo težav, ker niso nikoli opiti. Tisti, ki se več dni nekontrolirano opijajo (tako močno, da niso sposobni prevzeti nobene odgovornosti), pa trdijo, da niso odvisni, ker lahko vmes daljša obdobja abstinirajo.
"Oh, kaj vse sem si dopovedovala," zamahne z roko naša sogovornica. "Nikoli ne kričim, ne tepem, se ne prepiram, nisem agresivna do otrok, torej ni z mano nič narobe. Bila sem prepričana, da lahko neham takoj, ko želim." Dolgo je verjela, da z alkoholom nima nobenih težav, če pa je bil kakšen dan maček le prehud, je stopila do zdravnika, češ da se je loteva bolezen. Ni je streznilo niti to, da je mlajša hči nehala govoriti, da je starejša grozila s pobegom, da se je vedno bolj zanemarjala, da so začeli ljudje govoriti, jo prijatelji opozarjati, v službi loviti...
Kljub gorju, ki ga povzroča, ostaja toleranca družbe do te droge nenavadno visoka. Iz rezultatov raziskave ESPAD, ki je bila narejena med dijaki prvih letnikov srednjih šol v letih 1995, 1999, in 2003 ter je edina reprezentativna za to populacijo, je celo zaznati, da bi se po mnenju otrok starši bolj razburjali, če bi kadili marihuano, kot če bi se opijali. Morda zato, ker je alkohol dovoljena, vseprisotna in domača droga, delno zato, ker temelji poznavanje prepovedanih drog pri starših praviloma na stereotipih, malo pa tudi zato, ker je znano, da se sindrom odvisnosti od alkohola razvija razmeroma počasi - moški potrebujejo deset do petnajst let problematičnega pitja, ženske pet do do osem. Tako da je ta sindrom pri mladoletnikih izjemno redek (Rus-Makovčeva sicer pravi, da je že videla nekaj mladoletnikov, ki bi jim lahko mirno pripisala alkoholno odvisnost). Toda pretirano pitje v mladosti lahko pelje v kasnejšo zasvojenost, problematično pa je tudi zato, ker je povezano z izrazito (avto)destruktivnim vedenjem.
Tako kot med odraslo populacijo (pivsko tvegano se vede šestdeset odstotkov polnoletnih Slovencev) je tudi med mladimi alkohol definitivno "in". Starostna meja prvega uživanja se tako kot pri prepovedanih drogah niža, krog uživalcev pa širi. Zadnja ESPAD-ova raziskava je pokazala, da se je od leta 1995 do leta 2003 izrazito povečal delež 15- in 16-letnikov, ki pijejo redno, in sicer s 14 na 25 odstotkov, delež tistih, ki še nikoli niso bili opiti, pa se je zmanjšal s 45 na 30 odstotkov.
Alkohol prehitel ekstazi
Eva Stergar z Inštituta za medicino dela, prometa in športa Kliničnega centra pravi, da je v nasprotju s tobakom, ki ga kadita oba spola enako (in to z leti vedno več), pitje alkohola bolj razširjeno med fanti, ki pijejo pogosteje, več in začnejo pri nižji starosti. Toda tri leta stari podatki bi bili morda danes drugačni - Janja Šešok opozarja, da se zadnjih nekaj let opija vse več deklet, za kar krivi tako imenovane alkopope, sladke gazirane pijače z visoko vsebnostjo alkohola, ki pa ga med pitjem praktično ni čutiti. Ponovno povečano popularnost alkohola (najbrž zaradi omenjenih pijač) opaža tudi dr. Matej Sande z ljubljanske pedagoške fakultete in sodelavec DrogArta, saj je na zabavah z elektronsko glasbo po priljubljenosti že prehitel ekstazi. In še en ekstremen pojav se je v zadnjem obdobju razpasel med mladimi - tako imenovano opijanje do nezavesti, ko začnejo v petek in končajo v nedeljo zjutraj. Četudi med njimi danes praviloma ni alkoholikov, lahko po besedah Maje Rus - Makovec čez nekaj let pričakujemo povečanje števila odvisnikov. Za droge, kot so alkohol, marihuana ali tablete, namreč na splošno velja, da deset do petnajst odstotkov uživalcev razvije odvisnost.
Jutro po tisti grozni noči, ko ji je vendarle uspelo priklicati društvo anonimnih alkoholikov, je anonimna sogovornica prvič priznala, da je alkoholičarka.
"Nikoli nisem znala poskrbeti zase, postavljati mej, nisem znala reševati problemov, čeprav sem jih imela kakšnih sto," pravi danes, ko ve, da jo, četudi že štiri leta abstinira, čaka večni boj vsak dan z vsakim problemom posebej, ki bi lahko bolezen, potuhnjenko, ponovno sprožil.
