Lep del reprezentanc je že ponudil svoje poolimpijske načrte (vrhunec bližnje sezone bo SP na Švedskem), jih predvsem denarno ovrednotil in znotraj večnih primerjav se je znašlo tudi slovensko alpsko smučanje, ki je v zadnjih sezonah z redkimi izjemami vendarle večkrat kot ne burilo svoje nekoč tako zveste in vnete pristaše.

Nova slovenska finančna smučarska "vlada" z Bojanom Križajem na čelu je z zbranima rekordnima dvema milijonoma evrov napravila korak naprej, kar naj bi bil vsekakor izziv in obveznost tudi za stroko in predvsem tekmovalce in tekmovalke. V zlatih časih slovenskega alpskega smučanja so bile zahteve in cene ter tudi marketinške zmogljivosti vendarle manjše in zato primerjave s preteklostjo niso preveč umestne.

Zato so toliko bolj lahko v ospredju sedanje. Hrvaška kot večna slovenska mora tudi na drugih, ne le na smučarskem področju, je zbrala, denimo, za lansko sezono za svoje smučanje, ki sta ga predstavljala Janica in Ivo Kostelić, dobre tri milijone evrov. Za novo, v kateri se utegne zgoditi, da bo minila brez novopečene "kozmetičarke" Janice, bo cvenka nekaj manj. Pogodbe s pokrovitelji podpisujejo celo v dveh inačicah: z ali brez Janice.

Kmalu bo Janica sama pojasnila svoje načrte, dejstvo pa je, da je oče Ante že prevzel trenersko skrb nad sinom Ivom. Zanesljivo pa bi se brez Janice znašel v nevarnosti enodnevni slalom za lovoriko "Snežne kraljice" na Sljemenu, ki tudi velja tri milijone evrov. In takšno je smučarsko življenje.

Toliko le v razmislek slovenskim smučarskim neučakancem, ki zlatih časov niso mogli preboleti.