"Fantje so robustni, a pri tem tudi hitri. Poškodbe so enako pogoste kot pri drugih kontaktnih športih in ravno zato so ragbisti telesno bolj pripravljeni in močnejši od drugih," je uvodoma o ragbiju, ki v Sloveniji sicer še ni šport velikih razsežnosti, je pa zagotovo vse bolj priljubljen, povedal predsednik ragbijskega kluba Emona Saša Dušan Leskovar. Mnogi, ki ragbija ne poznajo, o njem nimajo dobrega mnenja, vendar tisti, ki jim potek in smisel (resnično bistvo) nista neznana, kmalu postanejo njegovi privrženci. "Pri ragbiju je bilo od nekdaj prisotno neke vrste viteštvo. To pomeni, da je spoštovanje obeh ekip do nasprotne ogromno - igra je groba na igrišču, a po tekmi ni zamer. Ragbi je edini šport, ki ima tretji polčas kot sestavni del tekme. Po vsaki tekmi tekmovalci namreč skupaj nekaj pojejo in spijejo, neodvisno od rezultata in pomembnosti tekme," je še dodal Leskovar, ki se je z ragbijem začel ukvarjati leta 1984, opravljen pa ima tudi sodniški izpit in je kratek čas sodil v slovenski ligi in interligi.

In kako se je pravzaprav vse začelo v Sloveniji? "Začelo se je leta 1962 s prvo ragbi tekmo v Ljubljani, temu pa so sledili prvi poskusi in začetki te igre v glavnem mestu. Tako so se malo kasneje, leta 1963, zbrali takratni študentje, katerim je bila igra všeč, in tudi uradno ustanovili Rugby klub Ljubljana. Ta je kar kmalu prišel pod pokroviteljstvo Železničarskega atletskega kluba Ljubljana (ŽAK, op. p.). Naslednja leta je klub aktivno sodeloval v takratni jugoslovanski ligi in dosegal povprečne rezultate. To pomeni, da se je uvrščal med tretjim in šestim mestom v tako imenovani A skupini jugoslovanske lige," je pojasnil Leskovar, ki je igral za reprezentanco nekdanje Jugoslavije.

V Sloveniji je približno 1000 igralcev ragbija - od tistih, ki se s športom ukvarjajo resno, do ljubiteljev in rekreativcev. Aktivnih in delujočih je pet klubov (Emona, Bežigrad, Olimpija, Ljubljana, Maribor), igrišča so štiri (Bežigrad, Štepanjsko naselje, Stanežiče, Maribor), sodnikov z izpitom pa je šest. Seveda se pri slovenski ragbi zvezi trudijo poskrbeti tudi za podmladek, a pri tem so vselej prisotne težave in tudi v tem primeru ni nič drugače. "IRB (International Rugby Board, op. a.) sicer financira razvoj podmladka, problem pa so trenerji, ki jih ni dovolj. Tu je še nepoznavanje ragbija širše javnosti in več denarja v drugih športih," pravi 38-letnik, ki se sicer preživlja z oblikovalstvom.

Ker večina ob ragbiju najprej pomisli na poškodbe, saj tekanje mladcev sem ter tja po igrišču nemalokrat poteka ob spremstvu grobosti, smo nekdanjega igralca Partizana iz Beograda, Seahawksov iz San Joseja Kalifornije, Emone in Olimpije iz Ljubljane povprašali tudi o tem: "Poškodbe so običajno zgolj kratkoročne in trajajo od tekme do tekme. So pa mogoče vse vrste poškodb, zato je zelo pomembna fizična pripravljenost igralcev." Čeprav je vedno težko določeni stvari priti do dna, pa je Leskovar skušal odgovoriti tudi na skrivnost, v čem se skriva čar ragbija in zakaj privlači ljudi. "Menim, da je to hitra igra 15 robustnih igralcev na eni in 15 robustnih igralcev na drugi strani, brez dodatne opreme oziroma zaščite. Zato, ker je ragbi zelo groba, ampak čista, poštena igra z ogromno kontakta, brcanjem in podajanjem žoge."

In ko smo že pri ovalni žogi, ki je nekoliko nenavadna... "Taka je, ker je z njo lažje teči v roki, hkrati pa jo je težje brcati," je še dodal.