To je okusil tudi Juan Roman Riquelme, ki je pred dnevi sporočil, da se poslavlja od argentinske reprezentance. To je storil pri 28 letih, zato razlog za slovo ne more biti starost, saj so nogometaši v poznih dvajsetih v letih, ko bi morale biti njihove moči na vrhuncu. Nogometaš Villarreala je gavčom pomahal v slovo s tančico negotovosti in dejal, da za albicelestes ne bo več igral zaradi bolne matere. V resnici se razlog za presenetljivo odločitev skriva verjetno kje drugje. Argentina je namreč na svetovnem prvenstvu v Nemčiji razočarala svoje navijače, ko je izpadla v četrtfinalu, del javnosti pod južnim križem pa je Riquelmeja označil za enega izmed glavnih krivcev za neuspeh, čeprav se je izkazal z nekaterimi izvrstnimi prestavami.

Tudi v Nemčiji je navduševal z izjemnim tehničnim znanjem. Tega se je naučil pri Argentinos Juniors, kjer je igral v mlajših selekcijah, in na ulicah San Fernanda v provinci glavnega argentinskega mesta Buenos Airesa. Tako kot mnogi nogometaši iz Južne Amerike je tudi Romy odraščal v revščini in številni družini. Ima devet bratov in sester, s katerimi si je delil majhno in prav nič ugledno stanovanje, zato je vsak trenutek izkoristil za druženje z nogometno žogo, ki ga je edina lahko pripeljala od boja za preživetje do sveta blišča in ameriških zelencev. Tega je prvič občutil pri Boca Juniors, kamor se je preselil leta 1996. Takrat se je vnel velik boj med klubom s štadiona Bonboniera in velikim tekmecem ter sovražnikom River Platom, na koncu pa se je Riquelme odločil za isto pot kot dve desetletji prej Diego Armando Maradona, saj sta oba karieri začela pri Argentinos Juniors in od malih nog pesti stiskala za rumeno-modrega velikana iz Buenos Airesa. Kmalu se je izkazalo da je naredil pravilen korak, kajti začel je nizati uspeh za uspehom. Do leta 2002 je na 151 tekmah dosegel 38 golov, bil dvakrat južnoameriški in enkrat medcelinski prvak, trikrat pa se je povzpel na argentinski tron. Uspehi so ga pripeljali do slave v domovini, kjer je veliko ljudi trdilo, da so dvakratni svetovni prvaki končno dobili Maradoninega naslednika, in zanimanja evropskih klubov. Najbolj je navdušil veljake Barcelone, ki so zanj odšteli deset milijonov evrov odškodnine in ga pripeljali na Nou Camp.

A slava mu ni prinesla le ugodja. V času, ko je v Argentini trajala velika ekonomska kriza, in kmalu po prestopu h katalonskemu ponosu, so nepridipravi ugrabili njegovega brata Crisitana. Juan Roman je plačal odškodnino in brata rešil iz krempljev mafije, sam pa se je ukvarjal z drugačnimi težavami. Takratni trener Barcelone Luis Van Gaal ni imel posluha za njegove nogometne čarovnije. Nizozemec je nekoč dejal, da je prihod Argentinca v Barcelono "politična odločitev", s čimer je dal Riquelmeju jasno vedeti, da v klub ni prišel na njegovo željo in da se mu zato obeta zgolj stranska vloga. Leta 2005 so v Riquelmejevo kariero končno posvetili sončni žarki. Prestopil je k Villarrealu, kjer ima vlogo prvega zvezdnika, z rumeno podmornico pa je v minuli sezoni igral v polfinalu lige prvakov. Na mondialu v Nemčiji mu je selektor Jose Pekerman namenil vodilno vlogo, črni madež na Riquelmejevi nogometni poti pa predstavlja dejstvo, da niti z reprezentanco niti s kluboma v Evropi ni osvojil še nobene večje lovorike.