Drama o treh prepletajočih zgodbah, ki se dogajajo na meji verjetnosti, pravzaprav ni imela prave konkurence med 21. tekmovalnimi filmi. Poleg nje je izstopal le še srednjemetražni film Moje male ljubice, animirani kratki film Dvorišče, nekaj igranih kratkih filmov (Sretan put, Nedime, Moj sin, seksualni manijak...) ter nekateri dokumentarci. Kot se je ob koncu festivala izrazila strokovna žirija (sestavljali so jo Urban Koder, Roy Menarini in Marko Sosič), je bila letošnja selekcija tekmovalnega programa spričo skromnega števila celovečernih filmov (prikazani so bili štirje, op. a.) izraz negotovega ustvarjalnega trenutka, hkrati pa je bilo kar nekaj filmov s tehnološkega vidika na skromnem profesionalnem nivoju.
Celovečerni prvenec Dafne Jemeršič smo na primer gledali celo v nedokončani različici. Kot je dejal direktor festivala Jože Dolmark, se pri filmu takšne stvari pač dogajajo, zato je prikaz takšnega filma izrazil kot poseben pogum režiserke. Vendar kljub nedokončanemu tonu in tridimenzionalni animaciji filma, ki je pravzaprav parodija sam nase, ne moremo označiti kot perspektivno uspešnico.
Nedokončani eksperiment
Zgodba dveh brezdomcev, ki se izkažeta za slavna, profesionalna igralca v umetniškem filmu The moon projekt, se giblje med televizijskimi trač novicami, snemanji in dogajanju na filmskem festivalu, kjer nedokončan eksperimentalni film zmaga. Kljub mnogim znanim obrazom iz našega medijskega sveta ostaja film Jemeršičeve le slab eksperimentalna poskus.
Prav tako se ni posebno posrečila poteza, da Trpljenje mladega Igorja, televizijsko nanizanko v štirih delih, za festival v Portorožu spremenijo v različico celovečerca. Mladinski film, ki ga je režijsko podpisal Brane Bitenc, scenaristično pa Zdravko Duša, se razvodeni prav zaradi osredotočanj na več zgodb, ki v obliki nanizanke verjetno delujejo bolje. V ospredju zgodbe je Igor, ki se poleg težav lastnega odraščanja (prva ljubezen, prizadevanje za ekologijo) srečuje še z nepravičnostjo in pokvarjenostjo odraslega sveta.
"Šelestenje je bila zgodba o ljudeh, ki se nimajo kaj pogovarjati, pa se vseeno, Kratki stiki pa se lotevajo zgod, ki so na meji verjetnosti, a se vseeno zgodijo," je o zmagovalnem filmu festivala dejal režiser Janez Lapajne, ki uživa v prepletanju več filmskih zgodb. "Snemam tisto, kar me trenutno zanima. Če se filma ne lotim dovolj hitro, ga ne bom nikoli posnel," je povedal in dodal, da se je Kratkih stikov lotil z vso strastjo. Gre hkrati tudi za prvi slovenski celovečerni film, ki ni posnet na filmski trak, pač pa s HD-kamero.
Privrženec novih tehnologij
"Sem velik privrženec novih tehnologij, saj HD-tehnologija omogoča, da lahko snemaš dlje, da igralca pustiš v situaciji..." razlaga in upa, da bodo tudi kinematografi čim prej poskrbeli, da ne bo več potrebne povečave na 35 mm in se bodo lahko filmi predvajali kar v HD-formatu. "Zavedam se, da bolj dostopna tehnologija pomeni tudi večjo konkurenco, česar se veselim," je še povedal. V vseh treh filmskih zgodbah (o materi, ki zavrže otroka, očetu, ki po malomarnosti zgubi otroka, in dekletu, ki jo slaba vest priklene na invalida) igra v treh različnih vlogah Tjaša Železnik, ki jo je sodelovanje z Lapajnetom veselilo, vloge pa so ji predstavljale velik izziv. Poleg odlične fotografije, montaže in glasbe film odlikuje tudi izredna maska.
Sicer pa ob izteku festivala poleg podhranjene bere ostaja grenak priokus tudi zaradi slabega obiska. Če je prizorišče tekmovalnega programa v Avditoriju Portorož kljub natrpanemu urniku redno obiskovala vsaj strokovna javnost, so projekcije v Gledališču Tartini v Piranu, kjer je potekala reprodukcija in informativni program, ostajale osamljene. Očitno bodo morali organizatorji v prihodnjih letih na vse pretege iskati pametno rešitev, kako privabiti obiskovalce, morda celo tiste, ki so prav v dneh festivala iz vseh vetrov napolnili sobe v portoroških hotelih zaradi teniškega turnirja in rejverskega koncerta.