Še posebno matematika mu ni ravno šla pa tudi sicer so se mu bolj kot 'guljenje' šolskih klopi plazile po glavi razne pustolovščine, avanture, predvsem pa branje tistih knjig, ki so mu bile blizu. »Vedno sem hotel biti pisatelj. Pravzaprav sem vedel, da bom to tudi postal,« pripoveduje Bogdan Novak, danes eden najbolj branih in tudi plodovitih slovenskih pisateljev. Napisal je celo goro knjig, vsega skupaj jih je kar 76, idej pa ima toliko, da bi lahko še kar pisal in pisal…
Bogdan Novak je torej več kot dokazal, da je iz njega vendarle nastalo »nekaj« in še več, saj so nekatere njegove knjige prodajne uspešnice. So med bestselerji, torej najbolj prodajanimi in v knjižnicah največkrat sposojanimi knjigami, s čimer se ne more pohvaliti veliko naših pisateljev. Mladi ga poznajo predvsem po pustolovski knjižni zbirki Zvesti prijatelji, starejše bralce pa je med drugimi deli navdušila družinska saga Lipa zelenela je.
Berite Nedeljski dnevnik.
»Sicer pa se me drži srečna številka 4. Rojen sem bil 4. 4. 1944 kot četrti otrok v družini ob 444,4 kilometra dolgi reki Muri v Murski Soboti. Najprej sem bil knjižničar, nato novinar pri Dnevniku, Delu, Teleksu, potem sem šel k Pavlihi, kjer sem bil tudi odgovorni urednik. A ker sem imel preveč dolg jezik, so mi ga skrajšali ter najprej ukinili mene, nato pa še časopis,« na kratko opiše svojo poklicno pot Bogdan Novak, sicer tudi humorist in satirik, ki se je od leta 1991, ko je končal svojo novinarsko kariero, pa do lanske upokojitve, preživljal izključno s pisateljevanjem. »Celih 15 let sem živel samo od pisanja knjig. Od takrat sem izdal 76 knjig, v enem letu jih je izšlo celo 11. Moral sem pač pisati tudi 'za žep'.«
»Pišem za ljudi«
– Ampak kanček novinarske žilice je še ostal. Imate občutek za pravo zgodbo, takšno, ki se bo, kot rečemo, dobro brala. Pravzaprav imam pri vaših knjigah, za razliko od nekaterih drugih piscev, res občutek, da mislite tudi na bralca, da ne 'težite', kot to danes rečemo.
»Res sem to prednost ohranil iz novinarstva. Sicer pa vedno pravim, da ne pišem za predal, ampak za ljudi. In prav zato me ljudje radi berejo. Če te knjiga po treh ali štirih stavkih ne 'zagrabi', je konec. Včasih se trudim, da preberem dvajset strani, ampak če knjiga ni zanimiva, jo preprosto odložim. Vedno pa sem si rekel, da bom pisal takšne stvari, ki sem jih sam rad bral.«
– Brali pa ste že od malega veliko, pravzaprav ste bili pravi knjigožer.
»Oče je imel ogromno knjižnico, nekaj tisoč knjig, še zlasti vso slovensko literaturo. Živeli smo v majhnem stanovanju in knjige so bile povsod – pod posteljo, ob njej, na omarah in v omarah. Oče je bil najprej slavist, po drugi svetovni vojni pa je postal etnolog. Tako nam je vedno pripovedoval o zgodovini, kulturni zgodovini Slovencev, etnologiji… To mi je kasneje, še posebno ko sem pisal sago Lipa zelenela je, prišlo prav. Tam sem namreč opozoril na to, da smo imeli Slovenci med obema vojnama in pred njima vrsto imenitnih mož, ki pa smo jih izbrisali iz zgodovinskega spomina. V šoli nas o njih niso učili, ker pač niso bili pravi za takratni čas. Tako sem imel neznansko srečo, da mi je oče vse to znanje posredoval. Ker sem že od malega vedel, da bom pisatelj, čeprav so se mi bratje smejali, sem vedno 'strigel z ušesi' med odraslimi pogovori. Imam odličen spomin za besede, dogodke, predmete, pogovore, kretnje in ogromno mi je ostalo v spominu. Že tedaj, ko sem izdal knjigo Na drugi strani Ljubljanice (govori o zgodah in nezgodah novinarstva na Dnevniku, op.a.), so mi rekli, da sem si moral vsak dan pisati dnevnik, da sem vse tisto lahko opisal. A dejansko sem si vse dobesedno zapomnil.«
Ni dovolj, da založnik knjigo stiska in prodaja
– Na našem trgu je pravzaprav težko narediti knjižno uspešnico. Vam je to uspelo tako pri mladinski literaturi kot pri knjigah za starejše bralce.
»Saga Lipa zelenela je je izšla v dvanajstih delih, vsak v 6500 izvodih in vse je bilo razprodano. Torej več kot 70 tisoč izvodov. To je bilo res neverjetno. Ampak tudi zbirka za mlade, Zvesti prijatelji, je bila takšna uspešnica. Po seriji so naredili celo film. Tako sem si pravzaprav vzgajal bralce. Tisti, ki so me brali že v mladih letih, se me seveda spomnijo. Kar nekaj generacij je raslo ob mojih knjigah in tisti, ki so jim bile všeč, zdaj berejo moje nove knjige. Seveda pa je tudi tu, kot pri vseh drugih področjih, tako, da se je treba potruditi. Sam še vedno ogromno hodim na predstavitve svojih knjig v šole, pravzaprav sem obiskal že vse šole po Sloveniji, prav tako hodim v knjižne klube in podobno. Smatram namreč, da takrat, ko napišeš knjigo, tvojega dela ni konec. Avtor mora vedno skrbeti za promocijo svoje knjige. Žal pa je tako, da nekatere založbe potem, ko knjigo natisnejo, ne naredijo nič. Tisti založnik, ki samo knjigo stiska in jo prodaja, je trgovec, ne pa založnik. Tega se zavedajo sedaj tudi v Cankarjevi založbi, pri kateri sem izdal najnovejši roman Pasja grofica. Rekli smo, da bomo načrtno naredili uspešnico. Izdelali smo celo vrsto plakatov in resnično smo vzbudili zanimanje, še preden je roman pravzaprav sploh izšel. Šli bomo tudi na Frankfurtski knjižni sejem, kjer bomo, upam, s plakatom Napoleon je ljubil Slovenko in z vso drugo promocijo vzbudili zanimanje tudi v tujini.«
– Bralci Nedeljskega dnevnika delček romana Pasja grofica že lahko spremljajo, zgodba je res zanimiva. Od kod ideja, saj marsikdo ne ve ničesar o romanci velikega Napoleona s slovenskim dekletom?
»Pravzaprav za vsem stoji profesor Darko Viler, kustos v Idrijskem muzeju. Leta 2000 sem imel namreč predstavitev svoje knjige v idrijski knjižnici, pa so mi rekli, naj pridem že zjutraj, čeprav je bila predstavitev šele zvečer. Profesor Viler me je peljal po vsej Idriji, mi razkazal vse znamenitosti, v muzeju pa mi je pokazal tudi sliko Viktorje Kraus, ki je imela še kup drugih imen, med drugim Emilija. Rekel mi je: 'To je bila Slovenka, ki je bila poročena z Napoleonom.' Nisem mogel verjeti, takoj sem dvignil ušesa in seveda zaslutil, da bo to fantastična zgodba. Zdelo se mi je, kot bi sam našel živo srebro v Idriji! Potem so mi podarili še knjigo nekdanjega župnika o zgodovini Idrije, kjer je bila prav tako opisana njena kratka zgodba. Mama Viktorije Kraus je bila namreč Slovenka, oče pa Bavarec, ki je prišel v Idrijo za nadzornika v rudniku. Oče je kmalu umrl, Viktorija pa je šla za pastorko na Dunaj, h gospodu, ki je imel precej visoko funkcijo. Z njim je šla na ples, ki ga je priredil Napoleon Bonaparte, ko je zasedel Dunaj. Prišla je v črni obleki in ko jo je Napoleon vprašal, čemu se mu ne prikloni, mu je rekla, da je v črni barvi žalovanja, ker je njena dežela zasedena, okupatorju pa se ne bo priklonila. Napoleon jo je še isti večer poklical in vzel s seboj v Pariz, še prej pa jo je dal portretirati znanemu portretistu takratnega časa. Ne ve se sicer, kje je portret, a ta slika je izšla na znamki Kolumbije, kjer smo njeno sliko tudi dobili.«
Napoleonu je ostala zvesta do konca
– Postala je torej njegova stalna spremljevalka in še več.
»Spremljala ga je na vseh bojiščih, preoblečena v francoskega poročnika. Bila je seveda preoblečena v fanta, Napoleonov najbližji 'vojak' , njegov pribočnik. Občasno je sicer 'šmiral' tudi s kakšno drugo, ampak ona mu je bila zvesta. Enkrat ji je celo sam rekel, da je edina ženska, ki ga ima rada zgolj zaradi njega samega, vsi drugi pa da le nekaj želijo od njega. Sicer pa je vse to, kar je Napoleon v moji knjigi govoril, vzeta iz virov, nič ni izmišljenega. Vsaka beseda, ki jo je izrekel, je zabeležena v nacionalni francoski knjižnici. Leta 1909, ko je bil Napoleon ranjen v peto, ga je Viktorija zdravila in bila nenehno ob njem. Tedaj ji je podaril pečatni prstan s posvetilom: 'To je odgovor, ki tolaži, vendar ne zadostuje'. Po njegovi smrti je bil objavljen intervju z njo in v njem je dejala, da sta se skrivaj tudi poročila, kar je verjeti, saj je bil Napoleon večkrat cerkveno poročen. Sicer pa jo omenjajo tudi v literaturi; celo Tolstoj v knjigi Vojna in mir piše o generalu, ki se je čudil, kako da ima Napoleon za pribočnika nekega mladega poročnika, naš Anton Aškerc je spisal pesem Napoleonova ljubica, omenjata jo Vladimir Levstik pa dr. Jože Felc.«
– Zakaj pa naslov Pasja grofica?
»Napoleon jo je sicer naredil za baronico, dal ji je zelo veliko rento, naloženo v angleški banki. Določil pa je skrbnika, ki je na veliko hazardiral in zapravil vse premoženje, ki ga je imela na računu, potem pa naredil samomor. Tako je izgubila vse, kar je imela, in umrla v veliki revščini. Okoli sebe je imela ogromno živali: mačk, opic, predvsem pa psov in ravno zato so jo klicali pasja grofica. Zgodba mi je bila všeč, ker temelji na zgodovinskih dejstvih, a jih kljub vsemu ni preveč, tako da si lahko kaj tudi izmisliš. Knjiga je napeta in bralna. Zanimivo pa je, da je ravno v tem času, ko je nastajala, o njej želel pisati tudi neki Američan, zato je po medmrežju pozival vse, ki o njej kaj vedo, da mu posredujejo podatke. Vendar jo je imel za Avstrijko in ne za Slovenko, saj je bila Slovenija tedaj pač pod Habsburžani in zato del Avstrije.«
– Slovenke so očitno naredile velik vtis na velike vojščake, menda naj bi imel tudi Mussolini razmerje s Slovenko.
»Za Mussolinija ne vem, je pa res, da je Napoleon že kot general prišel čez Alpe v Vipavsko dolino in pri Žbogarju v Lozicah pod Nanosom ostal kar dva tedna. Tam so imeli tri dekleta in vsa tri so točila bridke solze, ko je moral mladi general oditi.«
– Sicer pa je že Napoleon govoril o veliki Evropi, torej je knjiga tudi aktualna, saj smo zdaj v Evropski uniji.
»Napoleon je ves čas govoril o združeni Evropi, ki bi imela enotno sodstvo, gospodarstvo, valuto... Vendar je to hotel narodom in ljudem vsiliti z orožjem ter je za svojo idejo zapravil okoli dva milijona življenj. Danes je njegova ideja oživela brez nasilja. Treba pa mu je priznati, da je imel moderno vizijo. Gledal je celo tako daleč, da je nekemu generalu, ko ga je ta vprašal, kje bo Francija, če bo Evropa združena, rekel: 'Ja, Francije pač ne bo!'«
Od Napoleona h kuharskemu leksikonu
– Od Napoleona in njegove ljubezni pa se sedaj preseliva še k drugi ljubezni, ki je povezana tudi z vašim hobijem – kuhanjem.
»To bo povsem drugačna uspešnica, ki jo ravnokar končujem – Veliki kuharski leksikon. V njem bodo navedene vse sestavine za kuho, kuhinjsko orodje, strežba hrane, izvor, skratka vse, kar je povezano s hrano in prehrano. Takega dela na svetu ni. Edini resen leksikon imajo Francozi, vendar je zelo francoski, precej je tudi napak; denimo slivovico imenujejo 'krakija'. Verjetno so slišali za rakijo… Poseben poudarek bo na prehrani držav Evropske unije. Gre za zelo obsežno zadevo, pripravljala se je dolgo, vendar upam, da bo tudi to uspešnica. Pripravlja pa se tudi ep, ki se vrača k slovenskim mitom.«
Berite Nedeljski dnevnik.
