Rojstvo, novo življenje, kakšen čudež, kakšen dar, kako neverjetno!

Danes obhaja večji del prebivalcev Slovenije in dobra milijarda človeštva praznik Marijinega rojstva ali po domače mali šmaren. Krščanstvo se sploh vrti okoli rojevanja, porajanja in nastajanja življenja, še več, prinaša obljubo življenja, ki ne mine oziroma ima pred seboj vso večnost. Mar nista največja krščanska praznika prav božič, rojstvo Jezusa Kristusa (in od tega dogodka dalje šteje čas naš koledar), in velika noč, vstajenje od mrtvih in začetek večnega življenja za nedolžnega, ki je umrl na križu? Ves Jezusov nauk in delovanje bi lahko strnili v eno samo misel: ne za smrt ne za životarjenje, marveč za življenje v polnosti. Tako so ga razumeli njegovi učenci, ki so od vsega začetka obsodili splošno veljaven umor nezaželenega novorojenca in ga opustili. V vsej tedanji sredozemski civilizaciji so namreč otroka - predvsem deklico ali invalida, če jim ni bil po volji - odnesli v gozd ali na morske pečine in ga prepustili usodi, se pravi smrti. Še več, kristjani so odpravili sam pojem nezaželenega otroka, ker so v slehernem otroku prepoznali božji dar in obisk. Ni mala zasluga krščanstva za to, da imamo danes umor novorojenca za barbarstvo. Ne gre pozabiti, da tako ni povsod in da ta navada še obstaja na Kitajskem, v Indiji in še kje. Teksti iz prvih časov krščanstva, kot na primer Didahe, ne zavračajo le umora novorojenca, marveč tudi otroka pod materinim srcem.

Eden od razlogov, da se je krščanstvo v prvih stoletjih svojega obstoja hitro širilo v sredozemskem svetu, je skrb za bolnike, pravijo zgodovinarji. Kakšne čistoče po tedanjih mestih ni bilo, ulice so služile tudi za smetišče in kanalizacijo. Nič čudnega, če so vedno znova izbruhnile epidemije smrtonosnih bolezni. Ljudje so takrat zbežali iz mest in obolele puščali tam nepreskrbljene, izročene na milost in nemilost bolezni. Kristjani, koliko jih je pač bilo, so v glavnem ostali pri svojih bolnih in jim stregli, na pomoč pa so priskočili tudi zapuščenim poganskim sosedom. Ob koncu vsake epidemije je število kristjanov v mestu vidno poraslo, in to zato, ker jih je zaradi nege umrlo manj kot poganov, pa tudi zato, ker so pogani, ki so jim kristjani rešili življenje, sprejeli krščansko vero.

To je prva slika, s katero želim ponazoriti odnos kristjanov do življenja. V tedanji svet so na področju pojmovanja človeka in življenja prinesli veliko novosti. Te so vsaj v naši civilizaciji postale v veliki meri splošne vrednote in se ne zavedamo več, kako težko jih je bilo uveljaviti, in ne opažamo, da jih tudi ohraniti ni lahko. Zato Cerkev še naprej zagovarja spoštovanje življenja od njegovega spočetja do naravne smrti; zato nasprotuje poskusom na zarodkih in njihovi proizvodnji za zdravstvene in kozmetične namene. Na tem ozadju lahko razumemo, zakaj ne pristaja na evgeniko, na likvidacijo invalidov in neozdravljivo bolnih, kakor so to delali nacisti in to danes nekateri zagovarjajo ali iz ekonomskih ali rasnih razlogov; zakaj odločno zavračamo evtanazijo in vse oblike umora iz "usmiljenja".

Zlahka bo tu kdo prišel z vrsto protiargumentov, ki niso nujno brez teže, zgolj zlonamerni ali ekonomski. Če je Cerkvi danes povsem jasno, da je sleherno življenje božji dar, ki ga človek ne more podariti in ne sme vzeti, ni nujno, da to vidijo in uvidijo tisti, ki z njo ne delijo iste vere in istih vrednot. Po eni strani mora Cerkev s tem računati in se potruditi, da svoje poglede na življenje predstavi in ponudi v takšni obliki, da bi mogli bili razumljivi in morda sprejemljivi tudi zunaj nje. Po drugi strani pa ne bi bilo slabo, če bi tisti, ki se s Cerkvijo glede pogleda na življenje ne strinjajo, vendarle priznali, da so njeni pogledi legitimni in ne nazadnje dobrodošli pri iskanju človeku in življenju naklonjenih rešitev.

Druga slika. Pred dnevi smo trepetali za življenje Toma Križnarja. Pretreseni smo bili, ko smo ga slišali, kaj vse je prestal med zaslišanji in v zaporu. Kdo ne bi bil ogorčen nad takšnim ravnanjem z njim? Tako se s človekom ne dela! Iz istega etičnega in človekoljubnega nagiba nismo brezbrižni do trpljenja ljudi ne v Darfurju ne kje drugje. Še ves pod vtisom reševanja Križnarja preberem včeraj pričevanje o mučenju Toneta Opeke, ki je zbežal iz taborišča smrti v Teharjah, a so ga znova prijeli. "Njegov obraz je bil iznakažen, ni ga bilo več prepoznati. Vodili so ga po taborišču gor in dol, on pa je moral vpiti: 'Včeraj sem ušel, danes so me ujeli.' Lastni oče ga ni prepoznal. Prepoznal ga je sosed, toda ni upal povedati očetu, ki je bil zelo bolan. Poklicali so zajete domobrance in jim dali v roke kole, da ga potolčejo. Čeprav so se fantje upirali, so morali udarjati ubogo žrtev s koli po glavi. Ko je bil ves pobit, je padel na tla. Nato so nanj vrgli težka vrata in domobranci so morali skakati po njih. Ko je bil že na pol mrtev, so ga odnesli v jarek za barakami. Tam ga je partizan ustrelil v glavo."

Kaj imata skupnega Križnar in Opeka? Oba sta bila slečena, da se tako izrazim, do gole človeškosti. Vendar oba nista bila deležna tega priznanja. Zakaj dvojna merila? Ali ne gre v obeh primerih za nemočnega človeka? Kako to, da v enem vidimo človeka, v drugem pa ne? Ali je to, da je bil Opeka domobranec, dovolj, da mu ne priznavamo človeškosti in zverinsko ravnanje z njim opravičujemo, njegove mučitelje in morilce tolikih drugih pa razglašamo za heroje? V tem primeru je ideologija povzdignjena nad etiko, pripadnost hordi nad pripadnost skupnemu človeštvu.

Žal se danes etike in z njo spoštovanja človeka in življenja ne podreja le ideologijam, tudi verskim, političnim ciljem in skupinskim pripadnostim, marveč vse bolj tudi ekonomskim interesom. Ti so najbolj zahrbtni, ker ustvarjajo videz, da bomo imeli od tega vsi gmotne koristi. Kdo bi se jim odrekel! Trgovina s človeškim blagom se je razširila na trgovino s človeškimi organi, za katere so pripravljeni moriti, prehaja v genetiko, kjer se zdi zarodek najustreznejša in najcenejša surovina. Cerkev takšno početje zavrača iz zvestobe Kristusu in človeku ter vztraja pri primatu etike. Praznik Marijinega rojstva je za kristjane praznik človeka, posebno žene, in praznik življenja. Tega se veselijo in praznujejo, posamično in skupaj, k temu vabijo tudi vse druge.