Za primerjavo povejmo, da je v vsem lanskem letu umrlo 34 motoristov, pet mopedistov in en sopotnik. Med motoristi, ki sta nesrečo z motorjem preživela, sta tudi Peter Napotnik in Tomi Krušič. Prvi je bil žrtev neprevidnega voznika, drugi pa prehitre vožnje.
Peter ima dva rojstna dneva
Danes mineva natanko dve leti, kar je Peter Napotnik, eden prvih reševalcev na motorju, med opravljanjem svojega dela doživel prometno nesrečo, ki ga je za vedno spremenila. To je bil prvi primer v Sloveniji, da se je med nujno vožnjo reševalec na motorju tako hudo poškodoval. Peter se spominja edino tega, da se je pred samim trkom vzravnal. Po njegovih besedah je to vplivalo, da ga je vrglo čez in ne v avtomobil ter da je preživel. Zdaj je eden redkih, ki ima dva rojstna dneva. Vendar pa poti v staro življenje zanj ni. Kljub vsej zaščitni opremi, ki jo je nosil in mu je rešila življenje, ga bo do konca življenja spremljala poškodba roke, ki je verjetno nikoli več ne bo mogel normalno uporabljati. Po svojih najboljših močeh se trudi polno zaživeti, hoče biti spet koristen. V iskanju poti nazaj, ko si želi spet zaigrati na klaviature ali kitaro, se mora sam najbolj angažirati. Pomagajo mu starši, prijatelji, zdravniki, ampak na koncu je vse odvisno od njega samega. Ko ga povprašamo o vseh letošnjih mrtvih in poškodovanih motoristih, brez dlake na jeziku pove, da v Sloveniji nimamo kulture vožnje, da si nezrela mularija kupuje motorje, ki niso zanjo. Vsakega, ki bi zalotili na motorju brez čelade, bi morali poslati na ogled Inštituta za rehabilitacijo, da bi na lastne oči videl, kaj se lahko zgodi motoristu. Poleg tega pa motoristom, če že imajo denar za motor, priporoča še tečaj varne vožnje. Šele tam vidiš, česa ne veš. In če to izreče človek, ki je preživel veliko svojega časa na motorju in na lastne oči videl najhujše, potem ta nasvet ne bi smel naleti na gluha ušesa.
Objestnost ga je skoraj stala življenje
Tomija Krušiča, ki je v svojem življenju kot zdravstveni tehnik v rešilnem avtu videl krvave prizore in rešil mnogo ljudi, je šele lastna nesreča spametovala. Tridesetletnik je bil znan po svoji hitri vožnji. To se mu je 29. maja lani tudi hudo maščevalo. V trenutku, ko je z osebnim avtom z veliko hitrostjo zletel s ceste, je njegovo življenje viselo na nitki, življenje bližnjih pa se je ustavilo. Dvaintrideset dni kome, nešteto ur rehabilitacije in privajanja na samostojno življenje mu je zaznamovalo zadnje leto in tri mesece. Z najhujšim pa so se prav gotovo spopadali njegovi najbližji. Po vsem tem času se Tomi zaveda, da je za nesrečo kriva njegova objestnost. Veselja do motorjev pa ni izgubil. Bil je še v invalidskem vozičku, ko je šel po nov stroj na dveh kolesih. Že samo dejstvo, da ve, da je motor parkiran v garaži, mu dosti pomeni. Bo pa zdaj raje kot na cesti "spustil gas" na dirkalni stezi, kjer bo lahko v miru preizkušal svojega ducatija. Že med dolgotrajnim zdravljenjem je Tomi spoznal, kako resničen je pregovor, ki pravi, da šele v nesreči spoznaš pravega prijatelja in vidiš, katerim ljudem resnično nekaj pomeniš.
Najpogostejše poškodbe
Tisti hudo poškodovani motoristi, ki dočakajo rehabilitacijo, so izbranci, kajti veliko je takih, ki do tja sploh ne pridejo, ker zaradi posledic poškodb prej umrejo. Dr. Klemen Grabljevec z Inštituta RS za rehabilitacijo že leta zaman opozarja udeležence v prometu, predvsem motoriste, naj upoštevajo, da so v primerjavi z vozniki avtomobilov bolj ranljivi in odvisni od pozornosti drugih udeležencev v prometu. Dr. Grabljevec dodaja, da so posledice in zapleti ob poškodbah motoristov različni in nepredvidljivi, zaradi velikih sil, ki delujejo na telo voznika v času trka ali padca, pa kljub uporabi varnostne čelade pride do poškodb glave in možganov. Posledično te poleg vidnih telesnih posledic povzročijo tudi trajne spremembe življenjskega stila, osebnostnih in vedenjskih sprememb ter okvar miselnih funkcij. Takšna sprememba načina življenja in prepogosto tudi odvisnost od pomoči pa sta dostikrat veliko breme tudi za sorodnike, ki so se nenadoma primorani spopasti z neznanim.
Omenimo, da Tomi in Peter verjetno ne bosta več opravljala svojega poklica reševalca. Petru ponujajo službo dispečerja, sam pa bi svoje izkušnje raje delil in poučeval. Tomijeva prihodnost je negotova, saj je pred njim še drugo leto bolniškega staža in nekaj izpitov na visoki zdravstveni šoli.