Splošno navdušenje je med korakajoče pritegnilo tudi poročnika dr. Mihajla Rostoharja. Pred deželnim dvorcem, kjer je bil glavni del proslave, je Rostohar na nagovarjanje tovarišev stopil na balkon. Po kratkem govoru je drzno potegnil sabljo, rekoč: "Mi, vojaki, odrekamo pokorščino Avstriji in prisegamo zvestobo svoji narodni državi Jugoslaviji!" Te besede so presenetile škofa Jegliča. Vprašal je, ali je to revolucija. "Da, prevzvišeni, tako nekako," je odvrnil Rostohar. Tako nekako, po hipnem navdihu, se je znašla v novi državi vsa slovenska dežela, kjer prej vodilne politične zamisli niso segale dlje od trialistične preureditve habsburške države, se pravi posebne politične organizacije južnoslovanskih dežel v monarhiji. Nenaden razpad Avstro-Ogrske ob koncu svetovne vojne ter strah vodilnih elit pred imperialistično Italijo in boljševiškimi neredi sta "Jugoslovane" tako rekoč porinila v naročje srbske kraljevine. Toda že ob prvih ukrepih nove oblasti - denimo menjavi starih valut za dinar, ki je bila v škodo "prečanov", ali ukazanem žigosanju živine, ki je sprožilo malo kmečko vstajo na Hrvaškem - je bilo videti, da nova država ni rojena pod srečno zvezdo. Že v prvi Jugoslaviji se je uveljavilo temeljno politično nasprotje, ki je pozneje označevalo tudi drugo: med srbskim nacionalizmom, ki je bil zaradi številnosti in razseljenosti največjega "plemena" in presežka politično-vojaške moči nagnjen k unitarizaciji države, in hrvaškim nacionalizmom, ki je bil zaradi obrambe svoje kulturno-religijske razlike in presežka gospodarske moči željan decentralizacije države. Slovenski kot najmanjši in najbolj ogrožen zaradi zunanjih nevarnosti je tradicionalno igral nekje vmes, enkrat bolj z enim, drugič bolj z drugim glavnim igralcem. Pragmatičnost takratne slovenske politike se je kar obrestovala, v času med svetovnima vojnama je narod zgradil temeljne nacionalne ustanove in se gospodarsko okrepil, da se je lahko kosal celo s severnimi sosedi. Druga svetovna vojna je krvavo nazorno pokazala, kako so južnoslovanski narodi nagnjeni k medsebojnemu iztrebljanju, kadar jim zmanjka osrednje disciplinske instance. Ali, kot pravi nekdanji Titov diplomat Velebit, genialnost neizobraženega maršala je bila ravno v tem, da je znal "prečanske" Srbe, ki so pred ustaškimi pokoli kot v turških časih bežali v gozdove, novačiti za komunistične partizane, drugače bi se vse skupaj končalo tako kot v Srbiji in Črni gori, s pobegom partizanov pred prvim resnim protiudarcem okupatorja. Slovenija je bila spet izjema. Zaradi njene etnične homogenosti in višje razvitosti se je odporniško gibanje razvijalo nekoliko počasneje kot pri "južnih bratih", a obenem tudi bolj organizirano in trdovratno ter s trdnejšim temeljem v mešanici narodnoosvobodilnih in revolucionarnih idej. Glede na okoliščine je bilo slovensko partizanstvo nemara sploh najučinkovitejše gverilsko gibanje druge svetovne vojne. Navzlic temu (ali pa ravno zaradi tega) je, kot je pisal Djilas, v vrhovnem štabu vladalo prepričanje, da dajo Slovenci premalo od sebe. Po vojni so slovenski komunisti na neki način ponovili "nenačelnost" meščanskih predhodnikov, a nikakor ne na farsičen način. Na vseh pomembnejših reformah, ki so postopoma širile gospodarsko in politično decentralizacijo, so bili slovenski prsti, Kidriča, Kraigherja in seveda Kardelja. Med "hrvaško pomladjo" v 70. letih se je Slovenija držala ob strani, toda med ideološko protiofenzivo je Kardelj ob zakonu o združenem delu, ki je kanil razbiti nastajajočo gospodarsko elito, uveljavil tudi koncept konsenzualne federacije, ki je bila v marsičem že konfederacija in dejansko nevodljiva oziroma neobvladljiva državna tvorba, kot se je pokazalo kmalu po Titovi smrti. Slovenija pa je odlično izrabila še zadnja krizna leta druge Jugoslavije, prav v 80. letih je dosegla raven razvitosti, ki jo je odločilno približala povprečju držav Evropske unije. Po kratkem obdobju tretje, srbsko-črnogorske Jugoslavije, ki nikoli ni zaživela kot enotna država, je zdaj konec tudi z imenom. Solana, ki je mogotcem obeh republik zvijal roke z običajno zahodnjaško kombinacijo obljub in groženj, je predlagal, naj se nova, "kompromisna" država imenuje Srbija in Črna gora. Sodeč po prvih informacijah, gre kvečjemu za kratkoročen diplomatski uspeh, drugače pa za papirno izmišljijo brez resnih temeljev: dva ločena gospodarska, monetarna in carinska sistema, ki ju bo politično povezovalo nekaj rotirajočih predsednikov, svetov in ministrov. "Jugoslovanski" narodi imajo končno vsak svojo državo, nekateri od njih celo po več držav oziroma kvazidržav. Izvzemši slovensko "zgodbo o uspehu" živijo slabše kot prej in v nestabilnih političnih ureditvah, vendar jim je kolikor toliko zagotovljen mir drug pred drugim. To pa je tudi nekaj.