Bo to film ali nadaljevanka

Bi rekli, da je teklo kot po maslu, da se je tako lepo izteklo. Pa vendar še ni povsem gotovo, če bo vesoljno občinstvo to opravljeno delo lahko takoj ocenjevalo. Najprej je bila v načrtu tridelna nadaljevanka, a je režiser in koscenarist Tugo Štiglic snemal tako, da bi vse združil tudi v celovečerni film. Vsi, razne komisije in odbori, ki so videli izvršeno delo v celoti, so prepričani, da bi bilo po desetih letih primerno, da bi bil to pravi film za kinematografe, gledali bi ga otroci, ki še ne znajo brati (prevodov), tudi starejši bi lahko bolj sledili samemu veselemu dogajanju. Tu pa se zatika, gradivo je posneto na televizijski beti, za to, da bi ga "napihnili" za kinematografe, je potrebnih še 18 milijonov tolarjev, toliko pač znašajo stroški za kvalitetno opravljeno delo v dunajskem studiu. Kljub visokim ocenam različnih strokovnih teles pa na vrhu Filmskega sklada ni razumevanja ali pa preprosto obstaja odgovor "nimam d’narja". Zaradi teh milijončkov po vseh tistih, ki so bili racionalno uporabljeni, ostaja dilema: naj gre Pozabljeni zaklad takoj na televizijske ekrane bodisi kot nadaljevanka ali kot televizijski film ali bi ga veljalo, primerno pripravljenega, spustiti v kinematografe pa na festivale in sploh v mednarodno areno. Ljubljanski kinematografi in Kolosej so že pripravili termin predvajanja, ki naj bi bil okvirno oktober. Če pa ne bo od nikoder pricurljalo teh osemnajst milijonov, potem gre stvar na televizijo in - konec! Nič mednarodnega slovesa! Tega pa si produkcija Kulturnoumetniškega in Otroškega in mladinskega programa ob koproducentu Timaro production vsekakor zaslužijo.

Otroci so igrali kot veliki

Pripoved Ivana Sivca, ki je tudi avtor scenarija ob sodelovanju Tuga Štiglica in Romana Končarja, je bila dolga leta najbolj brana mladinska knjiga, vsebina je bila tudi bežno predstavljena na teh straneh ob lanskem filmskem nastajanju, zato le nekaj besed za osvežitev spomina. Tam nekje na obrobju mesta stoji učilna zidana in v njej nadobudna mladež, približno taka, kakršna hodi v šesti razred, in kakor je v navadi že od pamtiveka, so tudi tu klape, ki dražijo druga drugo. Toda, kot v pravljici, tukaj ni ne nasilja, izsiljevanja in še česa podobnega, kar srečujemo v vsakdanjem življenju. V filmu ali nadaljevanki si stoje nasproti Komarji in Žabarji, ki jih preseneti prišlek, kličejo ga gospod Mersi, ker se dela Francoza in se venomer zahvaljuje "merci". Se pa ima za kaj zahvaljevati, saj krajani lepo skrbijo zanj in mu nosijo stare kuharske knjige, on pa hoče le slavne Vodnikove Kuharske bukve, ki skrivajo šifro za pot do pozabljenega zaklada, tega so menda nekam zakopali in nanj pozabili Napoleonovi vojaki. Veselo življenje mladeži, prepleteno z vragolijami! Med znanimi igralci, na prvem mestu Andrej Kurent, Roman Končar (ki se s tabletami bori proti bolečinam v hrbtu), Vera Perova, Janez Eržen, Mitja Bitenc (ki si je prvič v svoji dolgi filmski karieri nadel župnikova oblačila) in še mnogo drugih, za hipec vidimo tudi Matijo Barla, ki spremlja nastop mladih, igrajo namreč Kekca. Glavni so kajpak mladi, za skoraj vse je bilo to prvo srečanje s televizijsko kamero, razen za Katjo, ki je že nastopila v nadaljevaki Dvojne počitnice. Pa vendar so vsi skladni, mladi igrajo kot veliki, lepo govorijo, sproščeni so, saj sta za to posebej skrbela Tugo in Roman (ki je tudi direktor filma) in ne nazadnje Ubald Trnkoczy, ki je direktor fotografije. Dejstvo, da so delovali kot velika družina, izžareva tudi film in res bo vsem nastopajočim in tistim, ki bodo to gledali na kakršnem koli ekranu, žal, če tega ne bodo gledali na 35mm formatu, ki omogoča pot v svet. Sicer pa čaka ves ta trud enkratno gledanje na televiziji, morda čez leta kakšna ponovitev. Mednarodnih televizijskih festivalov z mladinsko tematiko pa sploh ni na pretek. Pravzaprav je res nenavadno ali pa je to postalo že navada, kako se v naši deželi razdeljuje denar na različnih področjih, v glavnem avtokratsko. A vsi so radoživo delali, med njimi tudi glasbenik Jože Potrebuješ, ki je s svojimi Čuki pripravil spremljajočo glasbo, ta utegne iti tako v uho, kot je šla tista v Dvojnih počitnicah. In vse to naj bi ostalo uklenjeno ali v tri polurne televizijske večere ali v enega poldrugournega - a spet samo v domači škatli, namesto v soju luči, recimo, vsaj Koloseja.