Razlog je silna neurejenost predvsem materialnega statusa pravih vrhunskih športnikov. Njegovo javno razmišljanje o tej zadevi ni izzvenelo zgolj kot njegovo osebno tarnanje, ali celo izsiljevanje, temveč kot vnovično opozorilo na neustrezne metre pri delitvi denarja in sistemsko neurejenem nagrajevanju dokazanih vrhunskih športnikov.

V slovenskem športu krožijo kar zajetne vsote denarja, a je na dlani, da je neustrezno razporejen in razdrobljen. Večina vrhunskih športnikov je sicer formalno zaposlenih na najrazličnejših ministrstvih, a redni Čopovi mesečni dohodki ne presegajo 150.000 tolarjev. Predsednik Veslaške zveze Slovenije Tomo Levovnik ponuja primerjavo, da je generalni sekretar OKS z nekajkrat višjo plačo za slovenski šport očitno tudi nekajkrat več vreden kot eden najboljših veslačev na svetu.

Na drugi strani, kjer tudi delijo denar, v imenu Fundacije za šport ponuja Tone Vogrinec demagoško trditev, da je napočil čas tržnih zakonitosti in mu je žal, da se Čop ukvarja z neatraktivnim športom, kot je veslanje, sicer eden izmed bazičnih olimpijskih športov nasploh. Še pred leti je v prizadevanjih za polnjenje smučarske blagajne ponujal silne zasluge alpskih smučarjev za promocijo Slovenije, veslači pa po njegovem tega očitno niso sposobni.

V Sloveniji nimamo ustrezne kategorizacije in prioritete športov. Zato se na "odprtem trgu" obeta med športi pravi obračun za denar iz najrazličnejših virov, seveda iz tistih, ki jih ni že zasedel OKS s svojim marketingom. In taki obračuni in spori bi bila najslabša izbira, še slabša, kot je sedanja.