"Nato je odkrito priznal: "Imel sem težave s prekomerno težo, saj je tehtnica pokazala dobrih 70 kilogramov. Če želim biti konkurenčen, jih imam lahko največ 65, idealna teža pa je še nižja. Zapletlo se je, ker sem zaradi težav s kolenom moral mirovati. Vmes sem bil še na dopustu na morju, teže pa sploh nisem kontroliral na tehtnici."

Shujševalna kura je bila uspešna, saj zdaj tehtate 66 kilogramov. Kakšno dieto ste uporabili?

Kruto! Ni šlo za klasično stradanje, ampak sem si pomagal tudi z nadomestnimi obroki v obliki tablet, da so mi dale tisto energijo in vitamine, ki jih potrebujem za trening. Ogljikovi hidrati so na vrhu seznama prepovedanih jedi. Klobase nisem videl že dolgo časa, tudi špagetov nisem jedel že nekaj tednov, podobno velja za krompir, malce manj stroga so pravila glede kruha, a še tisti redki koščki so le polnozrnati. Največkrat jem meso in zelenjavo.

S kilogrami dobivate bitko, kako pa je z vašo formo?

Se vzpenja, a na tekmah še ne pokažem tistega, kar naredim na treningih. Največja težava je v tem, ker me v drugem delu skoka ne odnese v dno doskočišča. Sicer pa se v skokih tisti klik od slabih k dobrim skokom ali obratno lahko zgodi čez noč.

Stari ste 27 let. Po lanski sezoni in razočaranju na olimpijskih igrah v Torinu ste razmišljali o koncu kariere, a ste se odločili, da ostanete v karavani.

Večkrat sem že razmišljal o koncu kariere, a vselej prišel do sklepa, da enostavno ne morem nehati. Razlogi so trije. Prvič, kaj bom sploh počel, če postavim smuči v kot. Drugič, ker skačem rad in mi je početje v veselje. Tretjič, ker še ne morem izstopiti iz takšnega načina življenja, saj si ne predstavljam, da ne bi bilo potovanj in bi čepel le doma. Velikokrat mi gre vse skupaj že na živce, a ko sem po koncu sezone aprila tri tedne doma, postanem nervozen, ker ne vem več, kaj bi počel in kam bi se dal.

Do kdaj boste vztrajali v karavani?

Ne vem. V mislih imam še en štiriletni ciklus, ker imam z olimpijskimi igrami še nekaj neporavnanih računov.

Ali se lahko še vrnete v sam svetovni vrh na zmagovalni oder, kar vam je enkrat že uspelo.

Jaz bi se vrnil takoj. To je možno, posebej od sprejetja novih pravil. Med najboljše se zrine kakšen mlad fant, sicer pa so na vrhu v glavnem tekmovalci iz moje generacije.

V svetovni karavani ste že dobro desetletje, torej ste pravi veteran, najstarejši član slovenske vrste. Ali imate na račun tega avtoriteto v moštvu?

Nobene! Ko sem prišel v člansko reprezentanco, sem bil veliko bolj tiho. Fantom, ki so bili starejši sedem, osem let, si nisem upal reči ničesar, kaj šele ugovarjati. Zdaj je povsem drugače. Ta mali so zelo glasni.

Kako ste se ujeli z novim glavnim trenerjem Vasjo Bajcem in njegovim načinom dela?

Kar dobro. Marsikaj je spremenil. Predvsem na kondicijskih treningih ga ni veliko zraven. Ne stoji nam za hrbtom in nas ne priganja z bičem. Aprila nam je predstavil program in postavil pravila igre, da kdor ne bo izpolnjeval programa, bo pač ostal doma. Glasno in odločno je povedal, da je vse odvisno od nas samih, saj bodo po poletnem obdobju na novo oblikovali reprezentance. Stare zasluge nimajo nobene vloge. Še vedno zelo rad skačem, uteži sicer ne dvigujem rad, vendar brez njih ne gre, če želiš leteti daleč.