"Ko sem ubil prvega človeka, nikoli več nisem bil Srečko"

Zakaj in kako ste se odločili za odhod v legijo?

Ne vem. Imel sem težko otroštvo. Očim me je dosti pretepal, poniževal ... Vedno mi je govoril, da sem niče in da iz mene ne bo nič. Nato sem bil pri Splošni plovbi. A imel sem preveč adrenalina. V Afriki sem prvič videl legionarja. Vedel sem, da želim postati legionar.

Koliko časa traja urjenje v legiji?

Prvo urjenje traja štiri mesece. V tem času ogromno nabornikov opusti vojaško življenje, bodisi zaradi slabe psihofizične pripravljenosti bodisi, ker ne znajo jezika. Tisti, ki ostanejo, po štirih mesecih že govorijo francosko. Po navadi najprej bolj po "indijansko": "Jaz tebe vidla, ti mene vidla..." A nekako gre. Ukaze razumeš. Toda to še ni legija. Legija se začne po tistem, ko pridemo v regimente.

Kako ste se odločili, v kateri enoti se boste urili? Se lahko nabornik odloči sam?

Vedno sem hotel biti padalec, torej član padalske enote. Občudujem orla, kako lebdi nad zemljo. To se mi je zdelo vedno tako lepo, vse dokler nisem padel. Ko sem padel, se je vse spremenilo. Polomil sem si obe nogi. Od takrat sem bil nesposoben za padalsko enoto. Nisem imel sreče ali pač. (Dvigne hlače in v dokaz svojim besedam pokaže še danes vidne poškodbe obeh nog.)

Na padalca v zraku se po mednarodnih vojnih konvencijah ne sme streljati. Kako je v praksi?

V praksi je drugače. Takoj ko smo sami, takoj ko ni zraven nas televizije, novinarjev ... delamo ... hm ...

... kar hočete?

Tako je, kar hočeš. Bojim se ga, ko se bo spustil na zemljo. Vem, da je tudi on, tako kot sem sam, dobro usposobljen za boj. In zakaj bi on mene? Bom raje jaz njega, pa čeprav v zraku. Ženevska konvencija sicer to prepoveduje, a nobena vojska na tem svetu, od ameriške do jugoslovanske, nikoli ni in ne bo upoštevala te prepovedi.

In potem?

Potem sem odšel v tankovske enote.

Odločili ste se za vojsko, a ne na primer za takratno JLA, pač pa za legijo. Med različnimi vojskami ste torej izbrali radikalno opcijo in znotraj nje elitno padalsko enoto, potem pa ste pristali v tanku. Ko je človek zadet v tanku, nima kake pretirane izbire. Se vam ne zdi, da ste maksimalno izzivali nesrečo?

Razmišljal sem tako: če sem pri pehoti (kar sem pozneje tudi bil), bom imel težko smrt. To pomeni, če bom hudo ranjen in helikopter ne bo mogel priti pome, bom umrl v zelo hudih bolečinah. Kasneje sem videl umirati fante brez rok, nog ... To je težka smrt. Če pa zadenejo tank, v katerem sem, bom predvsem zaradi eksploziva, ki je v njem, mrtev v trenutku. Popolnoma. Razneslo me bo na tisoč delov. Od mene ne bo ostalo nič.

Legija ne pušča svojih ranjenih vojakov?

Legija nikoli ne pušča za sabo ranjenih in mrtvih. Ne pušča pušk ... Ničesar! Za sabo ne puščamo nobenega podatka, da je bila tam legija. Vedno vse počistimo. Cena ni pomembna. Lahko gremo v Irak, Jugoslavijo, Vukovar ... Lahko nas gre tisoč vojakov in tisoč nas bo tudi prišlo nazaj. Pika. To je legija. Legija ne pusti za sabo ničesar.

Koliko časa je trajalo, preden ste sodelovali v prvi bitki?

Pri meni je šlo vse zelo hitro. Služil sem v obdobju vojn v Čadu, Somaliji, Libanonu, Iraku, Ugandi ... To so bile pred približno dvajsetimi leti najhujše bitke.

Afganistan?

V Afganistanu nisem bil. Takrat sem opravljal šolo za čin vodnika in naši fantje so tam opravljali predvsem dela na področju razminiranja terena, tako da so bili v Afganistanu zgolj intervencijsko. Te kvalifikacije pa takrat še nisem imel.

Na kakšen način, kdaj in zaradi česa tujska legija poseže v vojno?

Odvisno. Lahko gre za klasičen spopad, za vojno ali pa zgolj za posredovanje. Pred leti je posegala predvsem tam, kjer so bili interesi Francije. Danes pa legija pošilja vojake tudi v imenu različnih mednarodnih organizacij. Legija se pač spreminja.

Kako?

Predvsem disciplina ni več tako močna. Ne morem več, na primer, vojaka, ki ne spoštuje ukazov, pretepati ali psihično obračunavati z njim. Tako so delali z mano kot novincem in sam sem to seveda prenašal naprej. A ne udarim ga iz sovraštva, temveč zato, da ve, kdo je tu glavni in ...

... da ti veš več kot on, da se on šele uči in da bo preživel samo na tak način ...

Natančno tako. Danes jih trpinčijo bolj psihično.

Kaj je "lažje"?

Fizično. Dobiš dva "cmoka" in pozabiš. Če pa te nekdo nenehno podcenjuje nekaj mesecev, ponoriš.

Kako so poniževali vas?

Bil sem komunistična svinja, nesposobnež ...

Koliko zasluži vojak legionar?

Tisoč dvesto evrov.

Katere vojaške osebnosti najbolj ceniš?

Josipa Broza Tita, ki je bil odličen strateg. In generala Rommla, odličen vojak, verjetno najboljši.

Katero pa je najpomembnejše pravilo v legiji?

Častna smrt za Francijo, spoštovanje nasprotnika in ne pobijati civilnega prebivalstva. Tu ni pardona. Če bi vojak to prelomil, potem je hudo. Sam teh zapovedi nisem nikoli prekršil. Legija tujcev je podpisala ženevsko konvencijo, da gremo v primeru poboja civilnega prebivalstva na vojaško sodišče v Haag. In pri takem početju nas legija ne varuje.

Kakšna je glavna razlika med vojskovanjem doma, na primer nekoč v partizanih, v JLA ali v legiji?

Moji nonoti so bili vsi partizani. Razlika je predvsem v tem, da je laže biti partizan recimo na Vremščici. Tam natančno veš, kje si. Povsem druga zadeva pa je v pragozdu ali puščavi ... Če tam nisi poslušal, kaj so ti govorili nadrejeni, si bil mrtev. Mrtev si, ne da bi te zadela krogla. Vojak bo umrl zaradi kač, vode ..., skratka, zaradi različnih stvari. To je zanesljivo. Moraš biti perfekten vojak. Samo perfektni vojaki preživijo.

Je legija skupek takšnih "perfektnih" vojakov?

Če ameriški marinci trenirajo pri nas, potem veš, koliko je ura. Seveda lahko dokažem, da se marinci urijo pri legiji, toda ameriških vojakov ne cenim in ne spoštujem. Oni so le zato, da žvečijo žvečilni in dvigujejo uteži. Legijo pa spoštuje in se je boji ves svet. Ni boljše vojske od legije.

Katera je bila vaša prva fronta?

Bejrut.

Bejrut, ki se ponavlja. Je legija danes navzoča v Bejrutu?

Ne! Zaradi raznih neumnosti Združenih držav Amerike se legija tam ne bojuje več. Imamo pametno vodstvo, pametne generale.

Bejrut je bil torej vaš ognjeni krst? Vojna. Prva prava. V Bejrutu ste ubijali?

Sem. Ubijal sem, ker sem se branil. Bal sem se. Bil sem v hiši. Prvi. Ko je počilo, je razneslo del hiše, strop ... V tistem trenutku nisem več vedel zase. Takšna kriza me je doletela in nisem mogel drugače. Vse ukaze, ki sem jih dobil, sem izpolnil. Lahko pa rečem, da sem se strašno bal. Strah me je bilo ... in bilo mi je žal. Jokal sem, se tresel ... Ampak to je tista kriza, ki ji pravimo ognjeni krst. Ko to enkrat preneseš, preneseš vse. Življenje se ti spremeni. Po takem doživetju življenje ni več isto. Boriš se, da bi bil normalen, priden dečko. Ampak to so zelo hude stvari. Slovenci, ki so bili v legiji - okoli dvajset jih je -, in tisti, ki so bili v vojni in na prsih nosijo vojne križce, vedo, o čem govorim. Drugi ne! In nikoli ne bodo.

Vojaka ste torej ubili v spopadu?

V spopadu, v strahu.

Kateri strani je pripadal?

Bil je "njihov".

Njihov?

Da, njihov pač. Vojak ... Libanonec ... ne vem!

Ali vojak v legiji ve, za koga se bojuje?

Ne, ne ve. Vojak se ne bojuje za kogar koli, saj legija ni napadalna. A ukaz je ukaz in ti ga moraš izpolniti. Naredimo, kar je pač naša dolžnost, in se vrnemo. O interesih, ki so v ozadju, pa ne bova vedela ne vi ne jaz. Nikoli.

Navsezadnje ste plačanci.

Smo, pa vendar se na nas gleda drugače. Jacques Chirac je že pred časom izjavil, da imamo tudi mi, legionarji, pravico živeti. Ne glede na to, kakšna je bila naša mladost, življenje ... Legijo se zdaj spoštuje. Chirac je zame največji predsednik in velik človek. Tudi Američanom zna pokazati zobe. Biti plačanec pa je težka stvar.

Strah je torej tisti element, zaradi katerega streljaš in se boriš za svoje življenje?

Tako je. Strah in še enkrat strah. Bojiš se tako ti na tej strani kot sovražnik na drugi. Oba se bojita. Adrenalin takrat izgine. To je približno tako kot človek, ki je šel na Everest in se spustil z gore. Ko je prišel na goro, ga je bilo hudičevo strah, vendar se je pač spustil. Kaj mu je pa drugega preostalo. No, tako je tudi v vojni. Tudi mene je bilo strah. Prekleto strah, tako strah, da nisem več vedel zase.

Zaradi strahu torej streljaš.

Tako je. V mojem primeru je človek dvignil roko, v tistem trenutku sem se obrnil in ustrelil ... Avtomatsko.

Se je hotel vdati?

Bil je trenutek, ustrelil sem in ga zadel pod rebra, čisto spodaj. (Tišina) Videl sem, da je padel pred mene, in kar naenkrat je bila njegova uniforma in vse okoli njega v krvi. Jaz sem ga gledal. Nato se je dvignil nazaj na noge. Jaz sem ga gledal ... v oči. Mislil sem, da sanjam. Z desno roko je šel pod uniformo. Mislil sem, da bo izvlekel pištolo. V ozadju slišim: "Streljaj, streljaj, ubij ga!" Ustrašil sem se in sprožil, ponovno. Zadel sem ga deset centimetrov višje. Spet je bilo vse krvavo in spet je padel na tla. Dvignil se je še zadnjič. Imel je krvave oči in nekaj mi je želel povedati. Iz ust mu je že curljala kri. Z roko je segel ponovno v notranjost uniforme. Od strahu sem okamnel. Nisem in nisem mogel več streljati. Čeprav bi me lahko ubil. Iz žepa je potegnil fotografijo. (Tišina) Fotografijo štirih punčk, hčerk. V naslednjem trenutku je padel pred mano. Mrtev. Padel sem pred njim na kolena in začel jokati. (Tišina) Poročnik R. me je zato pretepel kot psa in rekel: "Tukaj ni prostora zate!"

Oči so tiste, ki te spremljajo, vedno in povsod. Od takrat sem vedno pazil, ko sem ubijal. Samo da nasprotnika nisem gledal v oči. Nikoli! Od tistega trenutka nisem bil nikoli več Srečko. Nikoli nisem bil več isti človek! Nikoli več! Tako je bilo prvič.

Človeka ubijanje spremeni.

Kasneje se mi je to začelo vedno vračati: doma, ob točilnem pultu ... Vedno! Nisem več vedel, zakaj sem, kaj delam, zakaj sploh obstajam. Človek se spremeni, a človek ima srce. Vsak!

Če vas prav razumem, se te prvi, ki ga ubiješ, dotakne, te zaznamuje. Potem je laže?

Tako je. Potem vedno paziš, da nimaš stika z nasprotnikom ali vsaj čim manj ...

... da ga vidiš samo kot vojaka ...

Drži. Da pade dol, da je največ, kar slišiš, le njegova bolečina, krik.

Krik slišiš vedno?

Vsak človek, ki je zadet in ni takoj mrtev, se vsaj trenutek bori za življenje in ti kriki so grozoviti. Tu gre vse zelo hitro, a slišiš vsak njegov krik. Danes, čeprav sem že toliko časa v pokoju, še vedno slišim te krike. Tega ne moreš več izbrisati iz spomina. Izbrisal sem svojo poroko, ljubezen v življenju ... A tistega prvega ne. Ni šans! Kdor govori drugače, laže! Veliko se pogovarjam z drugimi legionarji in ti čutijo enako.

Nato je prišel Čad?

Da, a tam smo opravili hitro, brez težav. Težavna je bila Uganda. Tam je bilo veliko vprašanje, kdo bo ustavil to vojno. Tudi Amerika je vedela, da zadevo lahko reši le legija.

Tam so bili vaši nasprotniki otroci?

Tako je. Možje, stari trideset let, so bili tam že generali. Navadne šahovske figure, s katerimi so se ti generali igrali, so bili otroci. Stari so bili trinajst, štirinajst, petnajst let. To so bili otroci, ki so pobijali s kalašnikovko v eni roki in mačeto v drugi. Po vaseh so vedno pobijali samo z mačeto. Krvavo, vam rečem! Tam je šlo za res velik genocid in vsa Evropa je to mirno gledala!

Na kakšen način so bili ti otroci sploh rekrutirani?

Tam je bila res beda. Živeli so v popolnem pomanjkanju. Obljubljali so jim lepše življenje, denar, hrano ... in naenkrat so postali morilci. Kot v nekdanji Jugoslaviji. Še včeraj smo peli, da se ljubimo, in poglej danes. To so državljanske vojne in državljanske vojne so najhujše.

V Ugandi ste jih dosti zajeli in pobili.

Takšen je bil ukaz. A kaj bi ti otroci? Kako bi živeli? Bili so morilci, morilci pri petnajstih. Postali bi še večji problem in kdo naj bi ga rešil? Legija? Spet?

Ubijati zajete. Na tak način je še posebej težko?

Ti otroci so te gledali v oči in prosili: "Ne, gospod, ne". To je težko, resnično težko. (Tišina). V žep sežeš po škatlo cigaret in jo vržeš nekaj metrov proč. Otrok steče, da bi jo pobral. Se za trenutek obrne. Ga ne vidiš. Ne vidiš ga v oči. In ...

Streljaš?

Da.

Potem naprej ... do naslednjega?

(Tišina. Nato pogleda in po licu mu drsijo solze.)

Se spomini na mrtve vračajo ponoči? Še vedno?

Da. Vedno! Vsak dan. Veselim se vsakega sončnega vzhoda, a le za nekaj minut, potem je težko.

Katera vojna, ki ste jih dali skozi, je bila najbolj krvava, najbolj ubijalska?

Jugoslovanska.

Zaradi čustev?

Tako je. Predvsem zaradi tega, ker sem se moral spopadati s četniki, ustaši, s tistimi, s katerimi smo prej družno hodili po Jugi in peli Druže Tito.

Kakšna je bila vaša naloga v Jugoslaviji?

Varovanje civilnega prebivalstva. Varovanje in nič drugega. Najtežja in nemogoča naloga, ker nas je bilo premalo.

Koliko?

Ne smem povedati.

Kaj ste tam počeli vi osebno?

Obveščevalna služba. Najprej prisluškovanje. Razumel sem jezik. Potem sem bil telesna straža oficirjev.

Videli ste vse?

Videl sem posilstva in klanja. Lahko bi rekli vse. Moji vojaki, ki so bili takrat že izurjeni in so bili že praktično po vsem svetu, so mi rekli: "Vodnik, take morije še nismo videli!" Klal je brat brata, otroke so nabijali na kole. To je bila največja klavnica. Zanimivo? Vsi smo čakali leta, da se nekaj zgodi. Nato in Evropa sta gledala, čakala. Koga, sprašujem, koga? Vsako vojno je treba takoj preprečiti in ustaviti. In če mislite, da je Albanka manj vredna kot Slovenka ali Hrvatica, se hudičevo motite. Prav tako ima srce, ki joče. Joče, če ji ubijete brata, moža, sina. Vse to smo gledali, a Slovenci in niti en slovenski politik niso poskušali ustaviti te morije! (Kletvica) Nas ni zanimalo. Nasprotno, Hrvatom smo dajali tanke.

Bili ste tudi na prvih črtah?

Bil. Nad Sarajevom. Kasneje, ko je prišla Srebrenica, so se izživljali nad starejšimi ljudmi, nad otroki, a nismo dobili ukaza. Nismo in pika. Slovenci so gledali, Kučan je gledal, Francozi prav tako in Amerika tudi. Posredovalo se je šele kasneje, ko je bilo za tiste ljudi že prepozno. Že takrat sem slišal, neuradno sicer, a vseeno, da ni nikomur do tega, da bi imeli muslimane v Evropi. In zato se toliko časa ni nič naredilo.