Prvega ukrepa, začasne prepovedi nastopanja je bil že deležen, sedaj bo nastopila še disciplinska komisija pri AZS in nemara "po ceniku" izrekla kazen, ker ji je Novomeščan olajšal delo s priznanjem zavestnega jemanja zdravil, ki vsebujejo nedovoljene snovi in niti ni zahteval drugega testiranja.

Po eni strani bo Šimuničev primer tudi v prihodnje "kost za glodanje" v slovenskih športnih, ne le atletskih krogih, ker gre sicer za akademsko izobraženega atleta, ki je svojo doktorsko disertacijo s področja kineziologije zasnoval na temo "delovanja tetiv in skeletnih mišic". Sam si je zdravil poškodbo ahilove tetive in to očitno s sredstvi, ki so ga pripeljala v sila neugoden položaj. Šimunič sicer trdi, da je iskal pomoč ustrezne medicinske komisije pri AZS, a je ni bil deležen in zato se je tudi zavestno odločil za "samozdravljenje", ni pa jasno, zakaj pred nastopom komisiji ni ponudil ustrezne dokumentacije o poteku zdravljenja. V njegovem primeru zagotovo nevednost ne izključuje odgovornosti in tega se očitno zaveda tudi sam, ker je že napovedal sklep svoje tekmovalne atletske poti.

V nadaljevanju svojega življenja bi se sicer uspešen novomeški atlet, ki svojega visokoletečega cilja, preskočenih magičnih 17 metrov sicer ni dosegel, rad ukvarjal tudi s trenerstvom. Toda silna nepremišljenost v zrelih letih bo očitno v veliki meri sesula njegovo kredibilnost v atletskih in tudi znanstvenih vrstah ter bo posredno utegnila negativne posledice tega primera čutiti tudi slovenska športna stroka nasploh, da o naraščaju niti ne govorimo.