Na splošno velja, da so težave z zajedavci najpogostejše v Afriki, Aziji in Južni Ameriki, kjer je največ vrst različnih parazitov, v razvitih državah pa se z resnimi težavami redko spopadajo. Ločimo dve glavni vrsti zajedavcev, in sicer enocelične ter gliste in trakulje. V organizem lahko pridejo skozi usta, kar se običajno zgodi z okuženo hrano, lahko pa tudi skozi kožo. Če zajedavec vstopi v telo skozi usta, navadno ostane v črevesju, lahko pa skozi črevesno steno prehaja tudi v druge organe in tudi njih okuži. Skozi kožo pa paraziti običajno vstopajo na podplatih, ko ljudje hodijo po zemlji, kjer so okuženi iztrebki, lahko pa do okužbe pride tudi v vodi.
Bolezni, ki jih povzročajo zajedavci, zdravimo na infekcijskih klinikah. O možnih težavah s paraziti smo se pogovarjali z doc. dr. Tatjano Lejko Zupanc, dr. med., z Infekcijske klinike Kliničnega centra v Ljubljani. Pojasnila je, da so težave z zajedavci največje takrat, ko ti pridejo v pitno vodo ali hrano, kar pa pri nas že nekaj časa ni več težava. Kljub temu se najdejo primeri vseh glist in trakulj, pa tudi veliko vrst enoceličnih parazitov.
Enoceličnih zajedavcev je veliko
Pogosta črevesna zajedavska okužba je ameboza, ki je bolezen debelega črevesa. Pri nas je redka, večina bolnikov se je okužila na potovanju po tropih. Ločimo aktivno in spečo obliko. Prva živi v črevesu in se hrani na bakterijah ali črevesni steni. Ta oblika je zelo neodporna in v primeru, da se izloči iz telesa, hitro pogine. Povzroča lahko drisko. Če pa se pretvori v spečo obliko in se tako izloči, je zelo odporna. V tem primeru se na drugega gostitelja prenese s hrano ali vodo, ki pride v stik s človeškimi iztrebki, prenaša pa se tudi s homoseksualnimi spolnimi odnosi. Poleg driske lahko povzroči še zaprtje, bolečine v trebuhu, sluz in kri v iztrebkih ter povišano telesno temperaturo. Če pa zajedavci predrejo črevesno steno, so posledice lahko hujše, saj povzročajo vnetje slepiča, okvare na jetrih, okužbe pljuč, možganov in kože. Bolj pogosta pri nas je giardioza, ki se prenaša podobno kot ameboza. Zdravstvene težave, ki spremljajo okužbo, so slabost, kolcanje, driska in hujšanje. Drisko povzročajo še številni drugi enocelični paraziti, s katerimi se srečamo tudi pri nas.
Mačke in psi so lahko tudi sovražniki
Pogostejša je toksoplazmoza, ki jo povzroča enocelični zajedavec Toxoplasma gondii. Ta se spolno razmnožuje le v črevesnih stenah mačk, ki so pri nas pogosti hišni ljubljenček. Jajčeca se izločajo z mačjimi iztrebki. Če ljudje pojemo slabo oprano zelenjavo ali če se svinje pasejo v naravi, mi pa nato pojemo slabo prekuhano meso, lahko zbolimo. Bolezen je lahko usodna predvsem za nerojenega otroka, saj obolenje povzroča okvare novorojenca. "Ravno za to testiramo vse nosečnice," je pojasnila Tatjana Lejko in svetovala, naj nosečnice ne čistijo mačjih stranišč in uživajo surovega mesa. Pri otrocih in zdravih odraslih pa so simptomi lahko zelo blagi, lahko pa zajedavec povzroči vnetje oči, ki lahko vodi celo do slepote, zlatenico, krče ali hude motnje v duševnem razvoju. Bolj ogroženi pa so bolniki z okvaro imunskega sistema.
Toksokaroza je prav tako bolezen, kjer veliko vlogo igrajo domači ljubljenčki. Širi se z iztrebki okuženih psov in mačk. Zaužijemo jajčeca, ki se v črevesu razvijejo v ličinke in običajno napadejo možgane, pljuča, oči in jetra. Simptomi so lahko zelo blagi, lahko pa okužba povzroči sopenje, izpuščaje na koži, pljučnico in motnje vida. Pomembno je torej, da preprečimo domačim ljubljenčkom dostop do peskovnika, kjer se igrajo otroci, saj ti najpogosteje obolijo. "Pogosto so okuženi tudi majhni kužki, zato je pametno, da poskrbimo za sredstvo proti zajedavcem," še svetujejo na Infekcijski kliniki.
V telo pride skozi kožo
V bogat spekter možnih obolenj zaradi zajedavcev sodi še askarioza, ki jo povzroča navadna človeška glista. Jajčeca običajno zaužijemo s hrano, v tankem črevesu pa se izležejo ličinke. Te po krvnem obtoku potujejo v pljuča, nato pa se vrnejo v prebavila, kjer ličinka odraste v glisto. Ta je lahko dolga do 20 centimetrov in široka do pol centimetra. Bolnik v času, ko se ličinke zadržujejo v pljučih, spopada s kašljem, sopenjem, povišano temperaturo, ko se razvije glista, pa s krči v trebuhu, zaprtjem črevesa, gliste pa lahko celo zamašijo slepo črevo. Podoben življenjski krog ima tudi rudarska glista, ki povzroča ankilostomozo. Ta glista se z usti pripne na steno zgornjega dela tankega črevesa in sesa kri. Ličinka v človeka pride tudi skozi kožo, na mestu, kjer jo predre, pa običajno nastane izpuščaj.
Prekuhajmo svinjino in govedino
Premalo kuhano svinjsko meso lahko povzroči okužbo z lasnico, zaradi katere lahko zbolimo za trihinelozo. Usodna je lahko sveža ali premalo kuhana svinjina, lahko pa tudi medvedje meso. Na tak način v naše telo vstopijo ciste, iz katerih se v želodcu sprostijo ličinke, ki se v dveh dneh že začnejo pariti. Samičke hitro poginejo, mlade ličinke pa potujejo po telesu in se ugnezdijo v progastih mišicah. Preoblikujejo se v ciste, ki se izločijo iz telesa in čakajo na novega gostitelja. Pogoj za razvoj te bolezni je običajno ta, da se svinje hranijo s pomijami ali na prostem. Simptomi so lahko različni. Nekateri sploh ne vedo, da so gostitelji parazita, drugi pa imajo resne težave, kot so otekanje zgornjih vek, občutljivost na svetlobo, bolečine v mišicah, vnetje pljuč ali motnje vida. Okužba običajno mine v treh mesecih. "Odkar smo vstopili v Evropsko unijo in so mrhovišča v naravi prepovedana, je manj možnosti za okužbo zaradi medvedjega mesa. Tudi prašiči se vse redkeje pasejo na prostem ali pridejo v stik z mrhovino," je še dodala zdravnica.
Okužimo pa se lahko tudi z govejo trakuljo, pri kateri odrasla trakulja živi v človeškem črevesu in je lahko dolga od pol metra pa kar do devetih metrov. Jajčeca se izločijo z iztrebki, ki jih zaužije govedo. V njih se razvijejo ciste, ki jih pojemo s slabo prekuhano govedino. Podobno poteka okužba s svinjsko trakuljo, le da je vmesni gostitelj svinja. Težave običajno povzroča okužba s cistami, ko bolniki tožijo zaradi oslabelosti, krčev in vročine, znaki pa se lahko kažejo tudi v obliki epileptičnih napadov.
Otroci so najbolj izpostavljeni
Diagnozo lahko zdravniki običajno postavijo po natančnem laboratorijskem pregledu krvi, urina, blata ali vzorcev tekočine okuženega organa, lahko pa je potreben tudi pregled tekočine iz dvanajstnika. Za zdravljenje parazitov je na voljo le nekaj zdravil. Za gliste in trakulje običajno zdravniki predpišejo mebendazol, albendazol, pa tudi prazikvantel in ivermektin. Pri enoceličnih parazitih je izbira zdravila odvisna od vrste zajedavca. Marsikatere vrste zajedavcev ob šibkih simptomih sploh ne zdravijo z zdravili, ampak počakajo, da se sami izločijo iz telesa. "Pomembno je vedeti, da za nobenega zajedavca nikoli nismo imuni, čeprav smo morda že kdaj zboleli. Vsak lahko zboli kadar koli, saj preventivnega cepljenja še ni," je še opozorila Lejkova. Zato je še posebno pomembno, da pazimo na otroke, saj so ti zaradi higienskih navad najbolj izpostavljeni parazitom.
Pazimo na "uvožene" parazite
Potovanja v tujino, predvsem v države manj razvitega sveta, lahko poleg številnih zanimivih doživetij privedejo tudi do okužbe z zajedavci. Te običajno bolnik prinese domov in jih zdravimo v Sloveniji. Ker so zajedavci v različnih delih sveta različni, se je pred odhodom pametno pozanimati, čemu se je treba na potovanju izogibati. "Podatkov o tem je dovolj. Dostopni so na svetovnem spletu, lahko pa se oglasite tudi Zavodu za varovanje zdravja," je svetovala Tatjana Lejko in dodala, da se je na potovanju smiselno držati vsaj osnovnih pravil, kot je uživanje le prekuhane hrane, olupljenega sadja in zelenjave ter skrb za to, da je voda pitna. Glistam in trakuljam se je tako mogoče enostavno izogniti, nekoliko bolj trdoživi pa so enocelični zajedavci. Kdor potuje v države, kjer je prisotna malarija, naj se zaščiti z zdravili, ki jih je potrebno jemati po navodilih.
Sonja Primožič
