Le kdo se ne spomni Lanca Armstronga, ki je premagal raka in nato postal najboljši kolesar na svetu, ali nogometaša Ronalda, ki se ga je pred leti prijel vzdevek čudežni deček s steklenimi koleni, nato pa je v polnem sijaju zablestel na svetovnem prvenstvu leta 2002. V to kategorijo športnikov spada tudi plavalka Otylia Jedrzejczak.

Poljakinja, ki bo 13. decembra praznovala 23. rojstni dan, je bila pred slabim letom dni na robu pekla. Zgodilo se ji je to, česar si ne bi mogel predstavljati najbolj črnogled človek. Lanskega prvega oktobra je nekaj mesecev potem, ko je v Motrealu postala svetovna prvakinja na 400 delfin in postavila svetovni rekord (2:05,61), ki ga še vedno ni presegla nobena plavalka, preživela grozljivo prometno nesrečo, v kateri je izgubila brata Szymona. Skupaj sta se peljala v avtu. Za volanom je sedala Otylia, ki je želela prehiteti več avtomobilov naenkrat in končala v drevesu. Nesreča je bila za Szymona usodna, najboljša plavalka na svetu v disciplini 400 delfin pa je bila tik pred živčnim zlomom.

Vendar je zbrala goro moči in se 25. marca letos vrnila v bazene ter nato na minulem evropskem prvenstvu osvojila dve zlati kolajni (na 200 prosto in delfin). "Ne znam vam povedati, kako sem vesela. Vrnila sem se tja, kamor se najbolje počutim - v bazen in na zmagovalni oder," je po uspešnem nastopu v Budimpeši sijala Otylida, kot so jo po olimpijskih igrah v Atenah poimenovali rojaki, ker je iz Grčije v domovino prinesla dve srebrni in zlato kolajno. Slednjo je seveda osvojila v svoji najbolj priljubljeni disciplini 200 delfin. "Vas zanima, kakšno je moje skrivno orožje? Silovit finiš v zadnjih 100 metrih," je pred dvema letoma pojasnjevala, ko je v zadnjih metrih prehitela Avstralko Petrio Thomas.

Potem ko je Jedrzejczakova, ki občuduje papeža Janeza Pavla II, Poljski priborila prvo zlato kolajno v plavanju na olimpijskih igrah, žlahtne kovine ni dolgo obdržala v svojih rokah. Nekaj dni po velikem uspehu jo je ponosno razkazovala po ulicah rojstnega mesta Ruda Slaska, a se ji je kmalu odrekla. Pred igrami je namreč obljubila, da bo zlato kolajno, ki jo bo morebiti dobila, prodala na dražbi, denar pa namenila otrokom, obolelim za levkemijo.

Obljubo je držala in 19. decembra 2004 zlato odličje za 82.437 dolarjev prodala nekemu poljskemu podjetju, denar pa namenila bolnišnici v Wroclawu. Ko so jo vprašali, če se zaveda, da kolajne, za katero je garala od šestega leta starosti, ne bo nikoli več videla in da je ne bo mogla pokazati svojim vnukom, je hladnokrvno odvrnila: "Kaj mi bo kos kovine? Ne potrebujem kolajne, da bi se zavedala, da sem olimpijska prvakinja. Pomembno je le, da je olimpijski naslov spravljen v mojem srcu."