Ščitnica je žleza z notranjim izločanjem, ki leži na sprednjem spodnjem delu vratu in ima obliko metulja. V kri izloča hormona tiroksin (T4) in trijodtironin (T3). Zlasti T3 vpliva na celice v tkivih in pospešuje presnovo, zelo pomemben pa je tudi njegov vpliv na razvoj možganov v obdobju rasti. Organizem natančno uravnava nivo ščitničnih hormonov v krvi. Tirotropin (TSH), ki ga izloča hipofiza, se veže na ščitnične celice in stimulira tvorbo ščitničnih hormonov. T4 in T3 vplivata na izločanje TSH – če sta zvišana, se njegovo izločanje zmanjša, če sta znižana, pa poveča.
Vloga joda
Jod je sestavni del ščitničnih hormonov, vpliva pa tudi na velikost in delovanje ščitnice. Na področjih z blagim pomanjkanjem joda so ščitnice v povprečju večje kot na področjih z ustrezno jodno preskrbo. V povečanih ščitnicah se pogosteje pojavijo vozliči oziroma nodusi, prav tako pa je v teh ščitnicah z leti vedno več tkiva, ki deluje avtonomno, torej neodvisno od mehanizmov, ki uravnavajo delovanje žleze. Pogosto pride do prevelikega delovanja žleze oziroma hipertiroze. Na področjih s hudim pomanjkanjem joda, ki jih je na srečo v svetu vedno manj, pa lahko to pomanjkanje zmanjša tudi tvorbo ščitničnih hormonov.
Jodna preskrba
Odrasel človek potrebuje dnevno vsaj 150 mikrogramov joda. Del zaužitega joda se nabere v ščitnici, preostanek pa se izloči z urinom. Odrasel človek naj bi z urinom dnevno izločal več kot 100 mikrogramov joda. V sadju, zelenjavi, mesu in mleku je v večini držav premalo joda za vsakdanje potrebe. Nekoliko več ga je v morskih ribah in morskih sadežih. Po navodilih Svetovne zdravstvene organizacije oziroma njihovega Odbora za preprečevanje motenj zaradi pomanjkanja joda večina držav ta problem rešuje z dodajanjem joda kuhinjski soli. Na tak način so v zadnjih desetletjih uspeli izboljšati jodno preskrbo v svetu. V Sloveniji je od leta 1953 kuhinjska sol v enem kilogramu vsebovala 10 mg kalijevega jodida. Številne raziskave so pokazale, da je takšna količina joda premajhna. Z odredbo, objavljeno v Uradnem listu RS leta 1999 in potrjeno v Pravilniku o kakovosti soli, se je vsebnost joda povečala na 25 mg kalijevega jodida na kilogram soli. Sodelavci Klinike za nuklearno medicino smo v letih 2002 in 2003 z raziskavo na populaciji trinajstletnikov ugotovili, da z urinom izločajo povprečno 148 mikrogramov joda na liter. To je precej več kot med letoma 1991 in 1994, ko smo v podobni raziskavi izmerili v urinu povprečno 82,9 mikrograma joda na gram kreatinina. Ugotovili smo tudi, da se je povprečna velikost ščitnic pri trinajstletnikih v teh letih zmanjšala s 7,2 mililitra na 5,8 mililitra. Slovenija je postala država z ustrezno jodno preskrbo, pred tem pa smo bili država z blagim pomanjkanjem joda. Ker dobimo zdaj z normalno slano hrano dovolj joda, vitaminski dodatki, ki vsebujejo jod, niso potrebni. Za morebitno dodajanje joda v prehrano je potreben posvet s tirologom, specialistom, ki se ukvarja z boleznimi ščitnice.
Kaj je golša?
Kadar je ščitnica povečana in deluje normalno, govorimo o evtirotični golši. Lahko je povečana enakomerno (difuzna golša), lahko pa vsebuje vozliče (nodozna golša). Ker smo v Sloveniji dosegli ustrezno jodno preskrbo, pričakujemo pri mlajših generacijah vedno manj povečanih ščitnic, vendar pa se bo še vedno pojavljala golša zaradi drugih vzrokov. Ti so lahko genetski, zunanji (kajenje, različna zdravila), ščitnica je tudi pogosteje povečana pri ženskah. Kljub temu da je povečanih ščitnic z vozliči še vedno veliko, pa je rak ščitnice relativno redka bolezen. V Sloveniji odkrijemo med 90 in 100 novih primerov na leto.
Simptomi golše
Zmerno povečana ščitnica pogosto ne povzroča težav. Bolniki lahko opazijo oteklino na vratu, pojavi se lahko občutek tujka, pritiska v vratu, nekatere pričnejo motiti tesni ovratniki. Zelo povečana ščitnica lahko pritisne na sapnik in povzroči občutek dušenja. Kadar posumite, da imate povečano ščitnico, morate najprej obiskati svojega izbranega zdravnika, ki nato presodi, ali vas bo poslal k tirologu.
Diagnostika golše
Tirologi z opazovanjem in tipanjem ocenimo velikost ščitnice. Natančnejša preiskava je ultrazvok ščitnice, s katerim natančno izmerimo velikost in vse spremembe, ki jih najdemo v žlezi. Kadar v žlezi najdemo vozliče, opravimo še scintigrafijo. To je preiskava, pri kateri vbrizgamo v žilo izotop, ki se podobno kot jod nabira v ščitnici, vendar le za kratek čas. Sevanje, ki ga oddaja, zazna posebna kamera in ga pretvori v sliko. Scintigrafska slika pove, ali so vozliči po aktivnosti podobni zdravemu ščitničnemu tkivu oziroma, ali so manj aktivni (hladni) ali pa so bolj aktivni kot zdravo tkivo (vroči, avtonomni). Hladni vozliči so bolj sumljivi in jih običajno punktiramo s tanko iglo pod ultrazvočno kontrolo. Punkcija vozličev v ščitnici ni boleča preiskava in traja nekaj sekund. Vzorček nato pregleda citolog in ugotovi, ali so celice sumljive za raka ščitnice.
Zdravljenje golše
Pri mlajših in nosečnicah običajno zdravimo tudi enakomerno povečane ščitnice. Pri njih se najpogosteje odločimo za dodajanje joda v obliki tablet kalijevega jodida. Jodida ne uporabljamo pri starejših bolnikih z golšo, saj je pri njih večja verjetnost, da imajo v žlezi avtonomno tkivo. Prav tako ga ne uporabljamo pri bolnikih, ki imajo avtoimunsko bolezen ščitnice. Izredno redko povečano ščitnico zdravimo s tabletami, ki vsebujejo ščitnične hormone. Najučinkovitejši način zdravljenja velike nodozne golše je operacija. Nujno je potrebna takrat, kadar je izvid punkcije sumljiv, kadar golša oži sapnik, kadar hitro raste in povzroča težave na vratu. Z operacijo najpogosteje odstranijo večino ščitnice, včasih pa samo polovico. Po operaciji je treba jemati preparat, ki vsebuje ščitnične hormone (T4). S tem nadomestimo primanjkljaj hormonov v telesu po operaciji. Če ga jemljemo v ustreznem odmerku, tako da je nivo TSH v krvi normalen, je po operaciji kvaliteta življenja enaka kot pri ljudeh, ki imajo zdravo ščitnico. Med operacijo sta možni dve pomembnejši komplikaciji, ki se v dobrih središčih pojavita pri manj kot enem odstotku operiranih: okvara živca, ki oživčuje glasilke, posledica je prehodna ali trajna hripavost, in odstranitev obščitničnih žlez, ki uravnavajo nivo kalcija, tako da je treba po operaciji nadomeščati tudi kalcij. Pri starejših bolnikih in pri tistih, ki odklanjajo operacijo, lahko golšo zmanjšamo tudi z radioaktivnim jodom. Podobno kot običajni jod se nakopiči v ščitnici in s sevanjem zmanjša žlezo. V svetu ga uporabljajo že približno šestdeset let. Zdravljenje z radioaktivnim jodom je varno. Številne raziskave niso dokazale, da bi povzročal raka ščitnice, raka drugje v telesu ali da bi negativno vplival na potomstvo. Najpogosteje pa tirolog presodi, da zdravljenje golše ni potrebno. Tem bolnikom svetujemo, naj obiščejo svojega zdravnika, če imajo občutek, da je golša zrasla. V tem primeru jih bo verjetno ponovno poslal k tirologu.