ZGODOVINA ISKANJA MEJE S HRVAŠKO (1)
Ironično rečeno, tudi danes se ne ve, kje se "slovensko" neha in "hrvaško" začne. Čeprav v popolnoma drugačnem kontekstu. Današnji slovensko-hrvaški odnosi so neposredna posledica preteklih časov. Zgodovina slovensko-hrvaške meje "v glavah" še zdaleč ni preprosta. Pomembno vlogo za razumevanje današnjih razmer ima obdobje od konca 18. stoletja do prve svetovne vojne. Se pravi čas, ki ga je zaznamoval vzpon modernih evropskih nacionalizmov. Tudi slovenskega in hrvaškega. Nacionalna integracija slovanskih narodov v srednji in jugovzhodni Evropi je bila težavna in polna nejasnosti: če je bila stvar zamotana že pri Čehih in Slovakih (čehoslovakizem, vprašanje jezika), je bilo na prostoru Južnih Slovanov še huje. Na tem območju se je v 19. stoletju izoblikovalo več nacionalnih jeder, vsako s povsem drugačnimi izhodišči. Pojmovanja o tem, kje živijo Hrvati, kje Srbi in kje Slovenci, so bila različna in nasprotujoča si.
Razmejitev med Hrvati in Slovenci je že v prvih desetletjih 19. stoletja mučila Jerneja Kopitarja, sicer enega izmed utemeljiteljev slavistike. Zadevo je razrešil tako, da je tiste prebivalce Hrvaške, ki govorijo slovenščini podobno kajkavsko narečje, pripisal slovenski etnični skupini. Mnenje spoštovanega znanstvenika je sprejela tudi avstrijska statistika in ne nazadnje slovenski intelektualci. Ti so bili vse 19. stoletje in še dlje prepričani, da so hrvaški kajkavci "etnografsko" Slovenci, v "političnem" smislu pa Hrvati, čeprav niso nikoli zahtevali teh ozemelj.
Razumljivo je, da so Hrvati tovrstne teze ostro zavrnili, saj so ovirale pot v moderno hrvaško nacijo. Prebivalstvo v (ožji) Hrvaški, Slavoniji, Dalmaciji ter Bosni in Hercegovini je govorilo različna narečja in "slavilo" različne veroizpovedi. Ljudevit Gaj je razrešil dilemo tako, da je vse skupaj prekril s širšim, ilirskim "priimkom". Hrvatom, Srbom in Slovencem je priznal posebnost, čeprav naj bi bili zgolj veje širšega "ilirskega" naroda, ki bi se moral "duševno" združiti v enem knjižnem jeziku. "Meja" med južnoslovanskimi narodi ni opredelil, ampak pometel pod preprogo.
Hrvaški voditelji so poskušali s pomočjo širše ilirske ideologije poenotiti predvsem Hrvate, saj so se zavedali, da je hrvaško ime bolj razširjeno kot ozemlje hrvaške in slavonske avtonomije. Temu naj bi pripomogla tudi enotnost ilirskega knjižnega jezika na osnovi štokavščine in ne kajkavščine, ki so jo govorili v Zagrebu. Hrvaška jugoslovanska ideologija, ki je v petdesetih in šestdesetih letih 19. stoletja izšla iz ilirizma, razmejitve znotraj jugoslovanstva prav tako ni razrešila.
Srbi so si izbrali drugačno pot. Vuk Karadžić je z veseljem sprejel slavistična nazore in za Srbe razglasil vse štokavce, ne glede na veroizpoved ("Srbi svi i svuda"). Temu sta se poleg hrvaških narodnjakov uprla Ante Starčević in Evgen Kvaternik s pravaštvom in brez slabe vesti poleg Srbov za Hrvate razglasila tudi Slovence (tako imenovane "alpske Hrvate"). Skratka, meje na relaciji slovensko-hrvaško-srbsko se niso razjasnile. Nasprotno. Bolj ko se je čas odmikal od začetka 19. stoletja, bolj so se zadeve zapletale.
Nosilci slovenskega nacionalizma so imeli do slovensko-hrvaške meje poseben odnos, tako rekoč "neodnos". Južna slovenska meja je bila vseeno pomembna. A ne kot meja, temveč kot "prehod" z ostalimi "slovanskimi brati". Tiste prave meje so bile na severu in zahodu, meje z romanskim in germanskim svetom. Ta mejnost je tako zaznamovala slovenski nacionalizem, da je večkrat samozavestno razglašal celotno zamišljeno Slovenijo kot "mejo" z nacionalnimi sovragi, kot "predstražo slovanstva".
Če so slovenski voditelji prostodušno priznavali, da ne vedo, kje se Slovenci končajo in Hrvati začnejo, pa so na Štajerskem slovensko-nemško mejo določili do zadnje vaške kolibe. Jugoslovanstvo in slovanstvo je imelo zato pri Slovencih izjemen pomen. Čeprav so ga različno dojemali, si slovenstva brez jugoslovanske "razširitve" niso znali predstavljati. To pa spet ne pomeni, da so se imeli za "hlapce". Malo znano je, da so slovenski voditelji sebi namenili v bodoči jugoslovanski skupnosti veliko vlogo: zahodno "kulturo", s katero so bili v stiku, naj bi "ponotranjili" in "poslovanili" ter prenesli bratom na jug. Stvar je še bolj zanimiva, če vemo, da so ravno nemški nacionalisti prepričevali Slovence, naj se germanizirajo, ker bi s tem pridobili "v kulturi".
Nemški vzor pa ima opraviti tudi z drugim fenomenom: občasnim poskusom sprejemanja hrvaškega oziroma "jugoslovanskega" književnega standarda. Dilema je bila preprosta. Če Nemci govorijo v stotinah dialektov, imajo pa en knjižni jezik, zakaj tega ne bi storili tudi Jugoslovani? Hrvaški narodnjaki so priznavali slovensko posebnost, vendar so pričakovali, da bodo sčasoma sprejeli njihov knjižni jezik. Slovenci pa so lahko sebe definirali samo s pomočjo jezika. Kljub temu je bilo od Stanka Vraza dalje močno prisotno mnenje, da bi morali Slovenci pisati višjo literaturo po "jugoslovansko", za ljudstvo pa v slovenščini. Tako imenovani jezikovni dualizem seveda nikoli ni uspel (nasprotovali so mu Prešeren, Fran Levstik, Ivan Prijatelj ...), ideja pa ima veliko opraviti z občutkom slovenske individualnosti. Slovenski ilirci se niso hoteli odpovedati slovenskemu jeziku, ampak so ga poskušali v strahu pred germanizacijo "dopolniti", saj so mislili, da so razlike z drugimi (jugo)slovanskimi jeziki zelo majhne. Pričakovali so, da bodo tudi Hrvati prevzeli "dobre stvari" iz slovenščine, kar je bilo iluzorno, saj so jezikovno vprašanje urejali ravno s preseganjem slovenščini podobne kajkavščine.
S slovenskim ilirizmom so povezane tudi velike pokrajinske razlike med Slovenci. Ni naključje, da sta bila najbolj znana iliristična "lika" ravno Štajerca (Stanko Vraz in Fran Ilešič). Eden izmed razlogov za Vrazov "pobeg" na Hrvaško je bil prav gotovo zanemarjanje štajerskih narečnih posebnosti s strani Kranjcev (Prešernovega kroga). Ilešič, duhovni vodja novega ilirizma pred prvo svetovno vojno, je oblikovanje slovensko-hrvaške meje dojemal kot zunanji politični dejavnik: "Ko bi Štajerska politično bila združena s Hrvatsko, bi z enako lahkoto vsa prešla v hrvatski knjižni jezik, kakor je prešlo tja današnje hrvatsko Zagorje. Če je Bela krajina slovenska, a sta Žumberk in Marindol hrvatska, je to posledica politične uprave. Ko bi bila Istra ostala združena s Kranjsko (pazinska grofija) /…/, bi bila lahko prešla v slovenstvo, kakor bi tudi hrvatsko Zagorje postalo slovensko, ko ne bi bilo del politične Hrvatske."
Na hrvaško državno pravo, zaradi katerega so Hrvati v času habsburške monarhije v osrednji Hrvaški in Slavoniji uživali nekatere elemente državnosti, so Slovenci vseskozi gledali z zavidanjem; kljub temu, da je bila banovina pod madžarsko nadoblastjo, po začetku dualizma 1867 pa del ogrske polovice monarhije. Slovenci, ki niso premogli lastne upravne enote, so večkrat podlegli skušnjavi in si predstavljali slovenske dežele kot del troedine kraljevine. Želja po združitvi s Hrvaško in sprejemanje hrvaškega prava ni nujno vsebovala "alpskega hrvaštva". Zagrebški dopisnik Slovenskega naroda je 1871 videl središče združenega jugoslovanstva v Zagrebu, vendar "Ljubljana kot glavno mesto Slovenije, Zadar kot glavno mesto kraljevine Dalmacije, in Osek kot glavno mesto kraljevine Slavonije po gotovo ne bodo ničesar izgubili /…/".
Hrvaški voditelji so 1848/49 in v začetku 60. let 19. stoletja na osnovi historičnega prava zahtevali nekatere obmejne dele Štajerske in Kranjske, ki naj bi nekoč spadali pod hrvaško srednjeveško državo, kar je ovrglo že takratno zgodovinopisje (z izjemo Bele krajine in Ormoža pred 13. stoletjem). Slovenski voditelji nad tem niso bili navdušeni. Ne zaradi tega, ker bi temu nasprotovali, ampak zato, ker Hrvati niso zahtevali vseh slovenskih dežel. Valentin Zarnik je v kranjskem deželnem zboru leta 1881 nemškim poslancem, ki so mu očitali prohrvaško stališče, zabrusil: "Jaz sem mnenja, da ako bi nas Hrvatje zahtevali do Krke, bi se mi z vso silo uprli, ako bi nas pa zahtevali, kakor hočejo Starčevičijanci, vse, ter bi nam sredstvo povedali, po katerem pridemo pod hrvatsko upravo, bi jaz z entuzijazmom rekel: Le vzemite nas!"
Leta pred prvo svetovno vojno je zaznamovalo sodelovanje slovenskega katoliškega tabora in hrvaških pravašev pod vodstvom ambicioznega dr. Ivana Šušteršiča, ki je zahtevalo tretjo enoto za Južne Slovane v habsburški monarhiji na osnovi hrvaškega državnega prava (trializem). Slovenski katoliški voditelji so ob tem večkrat razglašali dogmo o enotnem "slovensko-hrvaškem" narodu. O tem, ali so sploh videli mejo med Slovenci in Hrvati, si zgodovinopisje še vedno ni povsem na jasnem. Nekaj pa je gotovo. Slovenci s sklicevanjem na naravno pravo (Zedinjeno Slovenijo) niso imeli na začetku 20. stoletja v okvirih dvojne monarhije nobene možnosti. Hrvaško državno pravo pa je bilo edini historični koncept, na katerega so se sploh lahko naslonili.
Odnos Slovencev do slovensko-hrvaške meje v 19. in začetku 20. stoletja bi lahko marsikdo označil za hlapčevskega. Takšno pojmovanje pa pomeni globoko nerazumevanje časa. Takratni voditelji so bili prepričani, da delajo za slovenski blagor. Vidne ideološke meje s Hrvati enostavno niso hoteli potegniti. Če se ne omejiš, ne pomeni nujno, da si pripravljen izgubiti. Lahko celo pomeni, da bi rad postal "večji". Ta moment pa se je večkrat zrcalil v slovenskem odnosu do drugih delov Jugoslavije. Slovenci so se identificirali z Jugoslavijo predvsem takrat, ko jim je to ustrezalo (npr. ob športnih zmagah). Seveda pri tem v jugoslovanskem okviru niso bili nobena izjema. Prava slovensko-hrvaška meja "v glavi" je začela nastajati šele v devetdesetih letih 20. stoletja. In še vedno nastaja. Hipoteza meddržavne zgodovinarske komisije je, da so bili odnosi med Hrvati in Slovenci dobri. To je seveda utemeljeno, drugačnega izhodišča komisija niti ne more postaviti. Kljub temu spominja na epizodo iz uspešnice Douglasa Adamsa Štoparski vodnik po galaksiji: smisel vesolja in sploh vsega je res 42. Toda kakšno je pravo vprašanje? Iskanje teh vprašanj pa je mukotrpen posel.
