Predsednik Francije Jacques Chirac je v torek v navzočnosti Kofija Anana, generalnega sekretarja OZN, v Parizu slovesno odprl nov muzej, namenjen avtentični umetnosti Afrike in Oceanije, Musee du quai Branly. Chirac je v svojem govoru med drugim poudaril, da želi Francija s tem muzejem pokazati spoštovanje do ljudstev, ki so v preteklih stoletjih hudo trpela pod nasilnimi in pohlepnimi osvajalci ter bila ponižana in zaničevana.

SAMOPOVELIČEVANJE

Chiracov govor bi lahko razumeli kot nov prispevek francoskih oblasti k "politiki spominjanja", kamor spada tudi prvo praznovanje državnega praznika v spomin na žrtve suženjstva maja letos. Kot piše britanski Guardian, bi lahko ta praznik pomenil začetek opravičevanja za vlogo, ki jo je Francija imela pri najbrž največjem evropskem kolektivnem zločinu. Vendar pri tem francosko javno mnenje ni enotno.

Lani, ob 200-letnici bitke treh cesarjev, je bil na primer Napoleon glavni predmet spora med brezkompromisnimi kritiki suženjstva in potemtakem tudi Bonaparta ter romantiki, zagledanimi v francosko preteklost. Prav Korzičan je namreč kmalu po puču leta 1799 ponovno uvedel suženjstvo, potem ko so ga žirondisti leta 1792 že odpravili. Dokončna odprava suženjstva v Franciji je tako morala čakati na revolucijo leta 1848.

Francoske kolonije so dosegle vrhunec v drugi polovici 19. stoletja, ko so se med drugim raztezale po skoraj vsej zahodni Afriki in jugovzhodni Aziji. Danes se del francoske desnice ne more upreti skušnjavi, da bi s poveličevanjem vloge, ki jo je imela Francija pri širjenju evropske civilizacije po svetu, zakrila negativne plati kolonialnega obdobja. Levica temu nasprotuje.

Glavni problem je Alžirija, in to predvsem zaradi milijona "pieds noirs" in zaradi krvave vojne v letih 1954-1962. Pieds noirs so evropski priseljenci v Alžiriji, ki so do konca nasprotovali njeni neodvisnosti in ki še danes ne morejo pozabiti, kako jih je predsednik de Gaulle izigral. Leta 1962 so morali vsi do zadnjega zapustiti domovino Alžirijo in njihove "afriške duše" je prizadel hladen sprejem v matični "evropski" Franciji.

BITKA ZA ALŽIR

Tudi zaradi njihovega nasprotovanja je film Bitka za Alžir, ki je bil posnet leta 1966 v italijansko-alžirski koprodukciji in ki smo ga pri nas lahko gledali že pred skoraj tridesetimi leti, lahko francoska javnost prvič videla na televiziji šele leta 2004. "Bitka za Alžir" je bil namreč izraz, s katerim je francoska vojska označila mučenje in pobijanje ujetih borcev za alžirsko neodvisnost.

Februarja lani so "pieds noirs" dosegli pomembno zmago, ko je francoski parlament izglasoval denarna nadomestila in časti za odgovorne pri upravljanju in obvladovanju Alžirije. Težko je verjeti, da so med tistimi, ki bi lahko izkoristili prednosti tega zakona, tudi nekdanji člani Organizacije tajne vojske (OAS), ilegalne skrajno desničarske skupine, ki je v zadnjem obupnem poskusu ohranitve francoske Alžirije v letih 1961 in 1962 zagrešila številne zločine v Franciji in Alžiriji, tudi spodleteli atentat na predsednika de Gaulla. V isti zakon je spadala tudi zahteva, da "šolski programi priznajo pozitivno vlogo francoske prisotnosti v prekomorskih deželah, še posebno v severni Afriki". Kasneje so zaradi velikega javnega nasprotovanja zakon umaknili.

Težko je opravičevati francoski kolonializem, medtem ko tisoči demonstrirajo v Parizu v spomin na Setif in Guelmo, kjer so Francozi v prelepem maju 1945 pobili na tisoče Alžircev. Predvsem pa živimo v času, ko rasizem, ki je bil prisoten v kolonialni politiki, ni več sprejemljiv.

To se je pokazalo tudi ob nedavnem rasističnem izpadu enega vodilnih socialistov juga Francije, Georgesa Frecha, ki je v prepiru tam živeče harkije - Alžirce, ki so se v letih 1954-1962 borili na strani Francozov - ozmerjal za "podljudi" in jim privoščljivo omenil poboj 80.000 harkijev leta 1962 v Alžiriji, ki so jih Francozi z de Gaullom brezobzirno pustili na cedilu. Kljub opravičilu so Frecha izključili iz vodstvenih organov stranke.