Ni normalno, da so bolniki z rakom depresivni

Rak je bolezen, ki pomeni hudo življenjsko preizkušnjo, tudi na duševnem področju. Na Onkološkem inštitutu v Ljubljani deluje Oddelek za psihoonkologijo, kjer bolnikom z rakom in njihovim svojcem skušajo pomagati z lajšanjem duševnih stisk, ki jih s sabo nosi ta bolezen. Pogovarjali smo se z Zvezdano Snoj, specialistko psihiatrinjo, ki vodi ta oddelek.

Rak je še vedno zelo stigmatizirana bolezen in vsakdo, ki izve za to diagnozo, se verjetno najprej vpraša, ali bo umrl. Ali je najhujša stiska bolnika z rakom strah pred smrtjo?

Naši bolniki se srečujejo z dvojno diagnozo, diagnozo telesne in duševne motnje, in torej dvojno stigmatiziranostjo. Marsikdo reče, da je stigma duševne motnje celo hujša: da o raku lažje spregovorijo v svoji okolici, da dobijo več podpore, da pa hodijo še k psihiatru, si marsikdo ne upa povedati. K sreči zadnje čase opažamo, da se ta stigmatizacija zmanjšuje in da ljudje veliko prej poiščejo pomoč. Pri raku kljub sodobnejšim načinom zdravljenja res še vedno velja prepričanje, da je to neozdravljiva bolezen, ki prinaša samo trpljenje, strah, negotovost… Pričakovati je, da se bo človek v takih travmatičnih okoliščinah, ko izve za diagnozo rak - kar se lahko zgodi tudi čez noč, do takrat pa je normalno funkcioniral in veljal za zdravega - znašel v veliki stiski in da ga bo strah. Ta je pri vseh bolnikih podoben, je pa večplasten. Že sama bolezen prinaša izgubo, predvsem zdravja. Ob izgubah se začne proces žalovanja. Človek se sooči s strahom pred trpljenjem, izgubo telesne integritete, invalidnostjo, pohabljenostjo, odvisnostjo od drugih. Potem je tu strah pred izgubo pomembnih socialnih stikov, posledicami, ki jih ima bolezen za družinske in partnerske odnose, pa tudi v delovnem okolju. Končno pa se človek sooči še s strahom pred bolečino, trpljenjem in smrtjo.

Kako se te stiske izrazijo?

Najpogosteje se pojavljajo simptomi depresije in tesnobnosti, anksioznosti. Ocenjujejo, da je depresivnih od 50 do 70 odstotkov bolnikov z rakom, in sprejeto je stališče, da ima težave te vrste vsaj tretjina do polovica bolnikov. Toda depresija pri teh bolnikih večinoma ostane neprepoznana: ocenjujejo, da je ne prepoznajo pri okoli 40 odstotkih teh bolnikov. Vzroki so številni, najpogostejši pa je splošno prepričanje, da je za bolnike z rakom normalno, da so depresivni. A to ni res. Treba je razlikovati med normalno žalostjo in potrtostjo, ki jo pričakujemo ob resni bolezni, in izrazitejšo simptomatiko, ki jo prinaša depresija. Če je prizadetost tako močna, da ne izzveni, temveč se podaljša in stopnjuje, tako da moti normalno delovanje človeka, to zahteva obravnavo in zdravljenje. Prepoznavanje depresije je tudi ključno za zdravljenje. Če je ne zdravimo, to vpliva na bolnikovo zmožnost, da sodeluje in vztraja pri napornem zdravljenju, kar na koncu vpliva tudi na izid bolezni. Samomorilnost pri bolnikih z rakom je še vedno podcenjevana. Če namreč lečeči zdravnik ne prepozna znakov depresije, je zelo majhna verjetnost, da bo pomislil na samomorilnost! Na drugi strani pasivna samomorilna dejanja bolnika, ki odklanja zdravljenje in sodelovanje, lahko pripeljejo do predčasnega konca.

Kako lahko pomagate ljudem?

K nam lahko pridejo na lastno željo in brez napotnice, lahko pa po priporočilu lečečega zdravnika. Naredimo klinični pregled, ocenimo simptomatiko in zastavimo terapijo. Pri tem kombiniramo zdravljenje z zdravili, če je to potrebno, in psihoterapijo. Zagovarjamo integrativni pristop, saj se morda tukaj še bolj kot na drugih področjih medicine zavedamo nedeljivosti duševnega in telesnega v človeku.

Zdravljenje raka je lahko zelo dolgotrajno. Kdaj je stiska bolnika največja: na začetku, ko izve za diagnozo, ali med zdravljenjem, ko se stvari vlečejo, pa ne ve, kako bo šlo naprej, kako dolgo bo še trajalo?

Zelo različno. Nekdo doživi močno travmo že na začetku in takoj poišče pomoč, po naših izkušnjah pa večina ljudi poišče pomoč med zdravljenjem ali potem, ko je zdravljenje končano, kar je morda na prvi pogled presenetljivo. Povedo, da so se znašli v nekem vakuumu. Veste, pri raku se na začetku stvari zelo hitro dogajajo, bolnik je nekako vržen v postopek zdravljenja in večino energije porabi za to. Čez nekaj časa, lahko tudi po letu ali več, ko mu zdravniki povedo, da je zdravljenje končano, da je zdrav in da bo prihajal samo še na kontrole, pa se marsikdo znajde v stiski. Telesno zdravljenje se je odvijalo tako hitro, da ni imel časa, da bi predelal, ponotranjil to, da je sploh zbolel, kaj šele, da je zdaj pozdravljen. Poleg tega je lahko človek v tem obdobju telesno zelo izčrpan, lahko so nastale spremembe v okolju, družini, službi, popolnoma je spremenil življenjski stil…

Kaj pa ozdravljeni bolniki, tudi v njih verjetno kljuva strah, da se bolezen lahko ponovi?

Tudi to je zelo pogosto. Je pa individualno pogojeno, odvisno od tega, koliko je kdo že v osnovi tesnoben, kako se zna s strahovi soočati, jih predelati, preoblikovati v nekaj pozitivnega, si zastaviti nove načrte in cilje, ali pa ga strahovi povsem preplavijo in ne zmore več normalno funkcionirati. Ljudje marsikdaj rečejo, da zdaj v vsakem prehladu, glavobolu vidijo ponovitev raka in to je res lahko grozljivo. A sčasoma, ko človek dobi izkušnjo, da ga glava boli, kot ga je tudi, preden je zbolel, ta občutek nekoliko izzveni.

Kaj bi bolnikom svetovali, naj počno, da bi ohranili čim boljše duševno zdravje?

Predvsem je treba biti pozoren na zgodnje znake duševne stiske, ker prej ko jih začnemo obravnavati in zdraviti, bolje jih lahko obvladamo in pozdravimo. Marsikdo pričakuje, da bo po napornem in pogosto dolgem zdravljenju takoj spet funkcioniral enako kot pred boleznijo. Simbolno bi to verjetno pomenilo, da je ponovno zdrav. Vendar pa so po zdravljenju ljudje tudi telesno izčrpani in je normalno, da brez okrevanja ne morejo biti v enaki kondiciji kot pred boleznijo. Tudi če imamo nogo v mavcu, ne moremo teči že naslednji trenutek, ko nam ga snamejo, potrebujemo nekaj časa za okrevanje. Zato je pomembno, da smo do sebe prizanesljivi, ne tako zelo zahtevni, ter da upoštevamo nove okoliščine in zmožnosti, da prisluhnemo svojemu telesu. Pomembno je tudi, da človek počne prijetne stvari, v katerih uživa, pa naj bo to branje, vrtnarjenje, ukvarjanje s športom ali kaj drugega, kar ga sprošča. S tem si povrne energijo, ki jo je izčrpal.

Kako pa je s pozitivno naravnanostjo? Ljudje, ki so preboleli raka, radi povedo, kako jim je pri tem pomagala trdna volja in pozitivna naravnanost. A vsi ljudje niso vedno pozitivno naravnani in marsikdaj obupujejo. Potem si zaradi tega lahko še očitajo, da si škodijo pri zdravljenju.

Pacienti, ki so doživljali hudo stisko, tudi duševno, nam pogosto povedo, da jim je okolica skušala pomagati s podobnimi nasveti in literaturo, a jim je bilo ob tej bolezni težko in najpogosteje tudi nemogoče narediti ta preskok in naenkrat postati pozitivno naravnan. Če bi bilo to tako preprosto, pravzaprav nihče ne bi potreboval naše pomoči. Tudi ko dobimo pljučnico, gremo k zdravniku, dobimo zdravila in si ne predstavljamo, da bi morali biti pozitivno naravnani, da bi se tako kar sami pozdravili. Na duševnem področju pa še vedno velja prepričanje, da moramo biti močni, da sami zmoremo prekiniti začarani krog. Od kod nam to prepričanje? Je naša slabost, če imamo toliko bremen, da se pod njimi zrušimo? Zakaj bi bilo to znamenje šibkosti, nemoči? Seveda pa podpiramo, da je človek dejavno usmerjen k zdravljenju, da je pripravljen čim več storiti zase in je pozitivno usmerjen v svoj cilj. A si je vendarle treba dati rezervo, da takrat, ko je stiska huda, brez slabe vesti in brez strahu poiščemo tudi strokovno pomoč.