Avšičev nečak, inž. Marko, se spominja, kaj mu je o tem pripovedoval stric Jaka. Na predvečer zasedanja Avnoja se je večji del trinajstčlanske slovenske delegacije sestal s Titom v posebni sobi, menda v šoli. Josip Vidmar, takrat predsednik Snosa (Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta), je Titu sporočil, da ga bo predlagal za maršala, Avšič pa je, tako se spominja Mirko, dodal: "Pod pogojem, da bomo Slovenci svoji vojski poveljevali v slovenskem jeziku." Tito naj bi potem dal omenjeno izjavo. Zanimivo je, čeprav je težko verjeti, da je Avšič svojo željo pogojeval z Vidmarjevim oziroma slovenskim predlogom.
Neizpolnjena obljuba
Jaka Avšič je po vojni nenehno opozarjal na Titovo obljubo leta 1943. Takšno narodovo pravico je tudi strokovno in zgodovinsko utemeljeval in dokazoval, da so vojaki, poučevani v maternem jeziku, odločilno motivirani za vojaško usposabljanje in zmagovanje v bojih s sovražniki naroda. Takšne razlage je pošiljal najvplivnejšim ljudem v Sloveniji in Beogradu in jih objavljal v dnevnem tisku. Njegov nečak Ambrož ve povedati, da je bil stric Jaka leta 1956, ko je on kot kurir služil vojsko pri armadnem generalu Ivanu Gošnjaku, državnemu sekretarju za narodno obrambo, na obisku pri Gošnjaku. Stric je Ambrožu tedaj rekel, da bo na "kongresu" zahteval uresničitev Titove obljube leta 1943 v Jajcu, on pa da se je zbal zanj, ker je bil prepričan, da ga ne bodo razumeli.
Tisto leto je bil v Ljubljani V. kongres Zveze komunistov Slovenije, na njem pa o tem ni bilo razprave. Mogoče je, da je Gošnjak Avšiča odvrnil od te namere, toda Avšič se je še naprej prizadeval za uresničitev takšne narodove pravice. Še zlasti dejaven je bil v letih od 1969 do 1974, ko so pripravljali dopolnila Ustave SFRJ, v kateri naj bi bila zapisana tudi takšna pravica za vse narode Jugoslavije. Dne 27. februarja 1971 je pisal tudi Titu in terjal uresničitev obljube, ki jo je dal leta 1943. Iz kabineta maršala Tita je dobil odgovor, da je Tito na njegovo pismo napisal "dati ustavnoj komisiji" in da so to tudi storili. Ustavna komisija je očitno drugače razmišljala kot Avšič in nekateri visoki slovenski partizanski poveljniki, saj je bila leta 1974 dopolnjena Ustava SFRJ sprejeta brez določbe o takšni pravici narodov Jugoslavije.
Njegov trud je bil torej zaman, njegova srčna želja pa uresničena šestinštirideset let po II. zasedanju Avnoja in trinajst let po njegovi smrti. Leta 1991 smo v evforiji čustev, ki jih je porajala zavest, da smo se osamosvojili in da smo si priborili pravico do suverenega odločanja o svoji nadaljnji usodi, pozabili na Jaka Avšiča, velikega domoljuba in človeka, ki so mu slovenska zemlja in njeni ljudje prirasli k srcu. Spomnimo se nanj ob letošnji 110-letnici njegovega rojstva z mislijo in vzklikom: "Čast in slava tebi in tvoji ljubezni do domovine, slovenskega naroda in njene vojske!"
Avšičeva pot
Jaka Avšič se je rodil 24. aprila 1896 v Klečah pri Ljubljani, umrl pa 2. januarja 1978 v Ljubljani. V ljubljanski gimnaziji je postal član nacionalno-revolucionarnega gibanja Preporod in zato izključen iz šole, nato pa vpoklican v avstro-ogrsko vojsko. Leta 1916, sredi I. svetovne vojne, se je na ruski fronti s svojim vodom predal ruskim vojaškim silam, ker se ni hotel boriti proti slovanskemu narodu. V ruskem ujetništvu se je prostovoljno prijavil za boj proti avstro-ogrski monarhiji. Leta 1918 je šel s srbskimi prostovoljci na solunsko fronto in nato še na balkansko ter dočakal konec I. svetovne vojne s činom poročnika. Potem je v Zagrebu ob pomoči staršev eno leto študiral pravo. Ko je za starše pomoč postala pretežko breme, se je odločil vrniti se v vojsko in leta 1928 končal višjo vojaško akademijo v Beogradu. S činom polkovnika in poveljnika konjeniškega polka je leta 1941 dočakal začetek II. svetovne vojne.
Po razsutju jugoslovanske vojske je bil ob Drini ujet in odpeljan v nemško vojno ujetništvo. Blizu madžarske meje je ušel in peš prišel v Ljubljano. Tu se je pridružil Osvobodilni fronti slovenskega naroda in se odpovedal Mihajlovićevemu imenovanju za poveljnika jugoslovanske vojske v Sloveniji. Četniki, ki so računali nanj, so ga obsodili na smrt. Takšno možnost je preprečil z odhodom v partizane spomladi leta 1942. Postal je član in kasneje namestnik komandanta glavnega štaba slovenske partizanske vojske in 1. maja leta 1943 s Titovim imenovanjem postal prvi general slovenske partizanske vojske. Junija in julija se je z Gregorčičevo in Gradnikovo brigado boril proti Italijanom v Slovenski Benečiji. Jeseni istega leta je vodil v bosansko mesto Jajce slovensko delegacijo na II. zasedanje Avnoja. Decembra 1944 je postal komandant zaledja pri ministrstvu za narodno obrambo v Beogradu po vojni in šef jugoslovanske vojaške misije v Berlinu.
Leta 1947 se je demobiliziral in postal pooblaščeni minister SFRJ na Dunaju. Leta 1951 je bil minister za gozdarstvo LR Slovenije in v letih 1952 in 1953 predsednik (župan) skupščine mesta Ljubljana. Od leta 1946 do leta 1953 je bil republiški in od leta 1953 do leta 1958 zvezni poslanec. Med županovanjem je bil pobudnik izgradnje hipodroma v Stožicah pri Ljubljani, predsednik ljubljanskega konjeniškega kluba in soustanovitelj ter častni član Konjeniške zveze Slovenije.
Bil je nosilec partizanske spomenice 1941 in številnih odlikovanj, med njimi reda ljudske osvoboditve in reda partizanske zvezde z zlatim vencem. Na suknjiču je vedno s ponosom nosil zlato značko Osvobodilne fronte slovenskega naroda.