Če se institucije in pravila ob njihovem snovanju zaradi dnevnopolitičnih ali strankarsko-ideoloških razlogov neposredno povezujejo s konkretnimi osebami, ki bodo ali ki bi lahko delovale kot institucija ali v okviru institucije, to ni v prid delovni učinkovitosti institucij in interpretativni jasnosti pravil, pač pa vodi v protislovja in nelogičnosti. In to je pogosto celo nevarnejše za družbo, kot pa morebiti preširoko določene pristojnosti organov in institucij. Lahko pride celo do hibridizacije ali hromitve institucij in pravil.

Demokratične institucije so se skozi zgodovino soočale predvsem s problemom pomanjkanja, ne presežka pristojnosti. To nedvomno velja za ustavno sodstvo. Do neke mere velja tudi za institucijo predsednika. Predsednik bi moral biti razumljen kot nadvse pomemben varuh ustave in ustavnosti, to pa bi se moralo odražati tudi v njegovih formalnih pristojnostih. Prvi in ustavnopravno nadvse pomemben problem institucije predsednika republike zadeva njegove pristojnosti z vidika varstva ustavnosti. Prevladujoče mnenje v slovenski ustavnopravni teoriji predsedniku priznava pravico odkloniti podpis zakona iz procesnih razlogov, ne priznava pa mu pravice umakniti podpisa zakona iz materialnih razlogov, na primer zaradi predsednikovega mnenja o neskladnosti zakona z ustavo. Sam pritrjujem tistim ustavnopravnikom, ki se zavzemajo za predsednikovo pravico, da "materialno preizkusi" zakon z vidika njegove ustavnosti ali za njegov "ustavni veto".

V prid neposredni povezavi med predsednikom republike in varstvom ustavnosti govori več ustavnopravnih razlogov. Najpomembnejša razloga sta neposredne volitve predsednika kot nadstrankarskega predstavnika vsega ljudstva in predsednikova prisega k spoštovanju "ustave in svoje vesti". Ta prisega je institucionalno enkratna (posebna). Ne gre je razumeti zgolj v formalnem smislu, na primer kot spoštovanje določb ustave o delokrogu državnih organov, temveč tudi materialno, kot skrb za ustavnost v širšem smislu. Formalistično in pozitivistično "nasilje" nad predsednikom, da podpiše zakon, ki je po njegovem prepričanju protiustaven, ni le nerazumno in ponižujoče, pač pa tudi institucionalno kontroverzno in je v nasprotju z "materialno ustavnostjo". Bistvo mojega poziva ni krepitev moči predsednika na račun drugih državnih organov, pač varstvo ustavnosti. Najpomembnejši del ustave so namreč prav njene materialne določbe o načelih ustavnosti, pravnosti, demokratičnosti ter o človekovih pravicah in svoboščinah. Predsednika je zato treba neposredno povezati z ustavnim sodiščem in mu dati pravico, da zadrži podpis zakona z argumentom protiustavnosti ter "zahteva" ustavnosodno presojo.

Drugi ustavnopravno nadvse pomemben in aktualen problem zadeva interpretacijo določbe 103. člena ustave, ki med drugim pravi, da je predsednik republike lahko izvoljen "največ dvakrat zaporedoma". Med pravniki in politiki je razširjeno splošno védenje, da so ozko določene pristojnosti predsednika in zavzemanje za ozko interpretacijo določbe 103. člena ustave predvsem posledica čustvene, dnevnopolitične in strankarsko ideološke reakcije na osebo nekdanjega predsednika republike.

Nekateri pravniki razlagajo Ustavo tako, da je državljan lahko izvoljen za predsednika republike največ dvakrat, četudi dvakrat zaporedoma, absolutno pa ne more biti izvoljen več kot dvakrat, četudi je v vmesnem obdobju nekdo drug opravljal to funkcijo. Nekateri zgodovinski dokumenti omogočajo sklep, da so tako mislili tudi pisci ustave. V dokumentih o predlogih ustavnih sprememb in spremljajočih razpravah pa lahko ugotovimo nasprotno, da naj bi se besedilo ustave spremenilo prav zato, ker ne izključuje še tretjega kandidiranja za to funkcijo. Sam pritrjujem stališču, da 103. člen ustave jasno in nedvoumno ne določa drugega kot to, da se lahko to funkcijo neprekinjeno opravlja samo dva zaporedna mandata in da ne izključuje možnosti trikratne predsedniške izvolitve. To seveda ne pomeni, da je takšna ustavna ureditev zagotovo tudi najboljša ali da se nedvomno najbolje prilega duhu demokratičnosti.

Če ustavodajalec ne bo sprejel kategorične in nedvoumne politične odločitve o tem, da več kot dvakrat ista oseba ne sme biti predsednik, če torej ne bo posegel v besedilo Ustave, bo morda moralo ustavnopravna nesoglasja tudi v tem primeru razrešiti Ustavno sodišče. Njegova odločitev bi bila odvisna predvsem od njegovega razumevanja načela demokratičnosti, od njegove ocene tega vprašanja glede na vlogo predsednika v našem sistemu oblasti in od teže, ki bi jo dalo zgodovinskim dokumentom o nastajanju ustave. Upoštevajoč sedanje besedilo ustave in naštete vidike se mi priznanje možnosti več kot dvakratnega predsednikovanja ne zdi ustavnopravno sporno. Odločitev ustavnega sodišča bi bila lahko drugačna.