V utemeljitvi nagrade Vlasti Pacheiner-Klander so podeljevalci zapisali, da se "lepota in smisel književnega prevajanja pokažeta v čudežu, ko misli, pesmi, odzvenu nekega davnega jezika, davnega časa, presajenim v jezik svojega časa, pustimo ponovno zaživeti v enkratnosti svoje bralske občutljivosti". Vse njeno delo je odločilno opredelil študij v Indiji: odtlej se ukvarja z indijsko, predvsem staroindijsko literaturo kot "imenitna prevajalka, drzna raziskovalka in neutrudna posrednica".

Med samostojnimi knjižnimi prevodi so tri dela klasične sanskrtske književnosti: Kalidasova Šakuntala (1966), v Evropi najbolj znano staroindijsko dramsko delo, izbor Kalidasove poezije v zbirki Lirika (1974) in širši izbor sanskrtske lirike z naslovom Kot bilke, kot iskre (1973). Prevedla je tudi dva daljša odlomka iz epa Mahabharata, ki ju pogosto izdajajo kot samostojna teksta: filozofsko pesnitev Bhagavadgita - Gospodova pesem (1970, 2. izd. 1990) in poetično-dramsko Zgodbo o Savitri (2002).

Njen prevajalski opus zaokrožuje s temeljito študijo opremljena antologija vedske poezije Ko pesem tkem (2005). K svojim in tujim prevodom piše spremne študije in komentarje. Raziskuje predvsem staroindijsko poetiko oziroma literarno teorijo ter objavlja razprave o terminoloških, filozofsko jezikovnih, verznih, stilnih in vrstno-zvrstnih vprašanjih staroindijske literature. Dognanja je objavila v dveh monografijah v zbirki Literarni leksikon: Staroindijska poetika (1982) in Staroindijske verzne oblike (2001). Poleg tega je posegla v novejša obdobja, prevajala Tagoreja in pisala o sodobnih indijskih mislecih. Nepogrešljiv je njen premislek o slovensko-indijskih kulturnih stikih.

V utemeljitvi nagrade Jani Unuk je zapisano, da je sodobna poljska književnost zaradi inovativnih teženj zmeraj nov prevajalski izziv, čeprav ima prevajanje iz poljščine na Slovenskem dolgo in bogato tradicijo. Nagrajenka je iz raznolikega repertoarja sodobne poljske književnosti izbirala predvsem dela, ki pomenijo miselno in duhovno sintezo poljske zavesti in zgodovinske izkušnje ob koncu 20. stoletja, pa tudi dela mlajše uveljavljene generacije ustvarjalcev, ki iščejo nov izraz in nove razvojne poti.

Med glavnima avtorjema prvega kroga sta Zbigniew Herbert in Czeslaw Milosz, drugega pa Andrzej Stasiuk in Olga Tokarczuk. Te je Unukova predstavila s knjižnimi prevodi in številnimi revialnimi objavami, zato je ob njenih prevodih moč govoriti o ambiciozni prevajalski volji, da sledi dogajanju v poljskem literarnem kanonu in slovenskemu bralcu predstavlja njegovo dinamično podobo v literarno najdaljnosežnejših stvaritvah na prelomu stoletja.V teh prevodih so večkrat skrite sugestije za odgovore na marsikatera vprašanja sodobne prevajalske poetike. Prevajalske rešitve, ki jih ponujata prevoda romana Dnevna hiša, nočna hiša Olge Tokarczuk in Devet Andrzeja Stasiuka, lahko veljajo za vzorec prevajalskih invencij pri jezikovnem profiliranju sveta sodobnega romana. Prevajanje Jane Unuk je po oceni podeljevalcev "primer, kako je mogoče v slovenščini tudi z odstopanji od konvencij in togih jezikovnih norm slogovno tenkočutno niansirati jezikovno sporočilo izvirnika".