"Slivnik je kriv za Piranski zaliv"

Glede na to sploh ni presenetljivo, da Dimnik po formalni plati v slovenskem poslovnem prostoru sploh ni prisoten. V registru slovenskih pravnih oseb je zabeležen zgolj kot zastopnik Društva za slovensko-hrvaško prijateljstvo, sicer pa ni nobenega podjetja, v katerem bi bil zastopnik ali ustanovitelj. V čem je torej njegova skrivnost? "Če dolgo živiš, spoznaš veliko ljudi," pravi častni konzul Hrvaške, vitalen mož pri 74 letih ter sproščen, galanten in zabaven sogovornik, ki med pogovorom dosledno gleda sogovorniku v oči. In takoj poskrbi za presenečenje: izvemo, da je za težave, ki jih ima Slovenija s Hrvaško v Piranskem zalivu, kriv Danilo Slivnik, nekdanji urednik časopisa Delo. Kako?

"To je dober primer, kakšno moč imajo novinarji. V začetku devetdesetih let sem imel vse pripravljeno, da s Hrvati rešimo problem Piranskega zaliva, in to tako, da bi bili obe državi zadovoljni. Potem pa je Slivnik v sobotnem Delu objavil kolumno, v kateri je trdil, da sem nekakšna peta kolona bivšega režima, da za menoj stoji Stane Dolanc. To mi je čez noč zaprlo vrata do Lojzeta Peterleta, tedanjega predsednika vlade." Dimnik Slivniku članek zelo zameri in ga je zaradi tega tudi tožil, vendar je izgubil na vseh stopnjah, čeprav je Stane Dolanc, kot pravi naš sogovornik, na sodišču jasno povedal, da z Dimnikom nista govorila že od leta 1982, ko sta se skregala. Dimnik pravi, da je Slivnik s svojim člankom naredil veliko škodo Sloveniji. Povejmo še, kaj je Slivnik napisal. Dimnik je po njegovem "tipičen zakulisni mož, ki deluje strogo anonimno, ima velik vpliv in zaradi katerega se zdijo v javnosti nekateri skrbno načrtovani dogodki tako naključni".

Naključja so res hecna zadeva. Dimnik, ki je dober prijatelj z Borutom Miklavčičem, pravi, da se je septembra 2002 v stolpnici TR 3 povsem po naključju srečal z zdravstvenim ministrom Dušanom Kebrom in nekaterimi člani LDS, potem pa je bil Miklavčič postavljen za direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Omenimo tudi naključje, da je direktor Kliničnega centra Primož Rode prav Dimnika konzultiral glede nakupa 38 operacijskih miz, ki jih je kasneje v škandaloznem poslu dobavila Tanja Frantar. Dimnik sicer pravi, da o mizah ne ve nič, hkrati pa dodaja, da je svoji hčerki Diani takrat predlagal zastopstvo za italijanske in švicarske mize, vendar pa se ni želel kregati z nekdanjo ženo. "Prepričan pa sem, da bi z mojim znanjem in zvezami posel dobili," pravi.

A vrnimo se k naključjem. Kako neverjetno se zdi, da je bil Božo Dimnik po čistem naključju na majhnem otoku Mauritius ravno decembra 2003, v času, ko je tam golf igral Janez Janša, takratni lider opozicije. Slabo leto kasneje je Janša zmagal na volitvah, Dimnikov nečak Marko Križanowsky pa je, kot da bi padel z neba, postal direktor Petrola. Še eno hecno naključje se je zgodilo pred tem: ko je Slovenska vojska kupila helikopterje cougar, je bil posrednik pri poslu Autocommerce, kjer je bil eden od direktorjev Marko Križanowsky, Dimnikov nečak. Dimnik je bil tisti, ki je povezal Eurocopter in Autocommerce. Enako je bilo z mobilno vojaško bolnišnico ROLE 2, kjer je bil slovenska zveza s prodajalcem, koncernom EADS, ponovno Autocommerce. Kot po naključju je medicinsko opremo za ROLE 2 obrambnemu ministrstvu v imenu EADS dostavila Tanja Frantar, Dimnikova bivša žena. Dimnik zatrjuje, da je bil nad tem tudi sam izredno presenečen. Nekdo je zapisal, da neopažena naključja ostanejo zgolj slučaji.

Ali so vsa ta naključja kakorkoli finančno donosna za Boža Dimnika? "Nikakor. Jaz imam vsega dovolj, vključno s holesterolom," s smehom odgovarja Dimnik. "Vse, kar počnem, je, da odpiram vrata, denarja ne potrebujem več, kot ga imam."

Kot kaže, je bil prav on tisti, ki je Tanji Frantar odpiral vrata v svet medicinskega biznisa. Leta 1996 jo je menda spoznal, ko je delala v podjetju njegove hčerke Diane. Frantarjeva je po poroki z Dimnikom poslovno šla na svoje in leta 1998 ji je že uredil posel pri dobavi aparata za ultrazvok, ki ga je potrebovala abdominalna kirurgija v Kliničnem centru, plačal pa ga je državni Telekom.

O Frantarjevi zelo previdno

O Frantarjevi kot svoji nekdanji ženi Dimnik danes nikakor ne želi govoriti. Temu se dosledno izogiba, zdi se celo, da se je nekako boji. Ona pa, povsem nasprotno, svojega nekdanjega soproga očitno s pridom izrablja. Dimnik pove, da je njegovemu prijatelju pred kratkim poslala poslovno pismo, pod katerega se je podpisala "Tanja Frantar, eks Dimnik". Priimek Dimnik očitno odpira marsikatera vrata, če se celo Frantarjeva, ki je uradno sicer prevzela priimek svojega novega moža Igorja Zabreta, še vedno kiti s priimkom nekdanjega moža.

Toda vrnimo se k velikim poslom. Glede na Dimnikovo dosedanje ravnanje bi upravičeno pričakovali, da je vključen tudi v prodajo 135 oklepnikov za Slovensko vojsko. Gre za gigantski nakup, vreden vsaj 63 milijard tolarjev. Toda Dimnik presenetljivo zatrjuje, da se je iz tega umaknil, čeprav je koncern EADS 30-odstotni lastnik finske Patrie. "Kot prodajalec moraš vedno skrbeti za to, da je kupec zadovoljen. Moraš biti njegov partner in svetovalec. Trdim, da morata v poslu oba doživeti orgazem. Če je drugače, to ni pravi posel. Nikoli kupcu ne prodajajte nečesa, česar ne potrebuje. Vprašanje, ki si ga tukaj postavljam, je, ali Slovenska vojska potrebuje toliko oklepnikov. Zato v tej zadevi ne želim sodelovati."