Mladi Eco hitro opusti študij prava, ki mu ga namenijo starši, in se v Torinu posveti srednjeveškim študijem, ki jih sklene z diplomo o filozofu Tomažu Akvinskemu. Po diplomi mu italijanska radiotelevizija, RAI, takratna valilnica talentov, bolj po naključju ponudi delo televizijskega voditelja, vendar zaradi nepravilne izgovorjave r-ja ostane v ozadju, v umetniški redakciji. Ob delu mladi Piemontčan še naprej pridno študira in se s svojim delom Razvoj srednjeveške estetike (Sviluppo dell`estetico medievale ) prebije med elito strokovnjakov za srednji vek. Vendar ima tovrstna slava svojo ceno in Eco izgubi službo na RAI.

Najbolj iskani pisatelj - izmišljen

Za ponižanje se kmalu najde zdravilo, ko ga vodilni italijanski založnik Valentino Bompiani povabi kot urednika v svojo založniško hišo v Milanu. Z nostalgijo se spominja časov, ko je hodil na sejme v Frankfurt: "Takrat je bilo to pravo bojno polje, še vedno se je govorilo o mitu `neznane umetnine`... Nekoč smo si rekli, da bi vsi začeli iskati istega avtorja, čeprav bi si ga izmislili. In tako smo začeli hoditi od stojnice do stojnice in nestrpno povpraševati po tem fiktivnem Milu Temisvarju. Do večera je bil že ves sejem v vročici in na večerji je Giangiacomo Feltrinelli (op.: še danes eden največjih italijanskih založnikov) dejal: `Pustite Temisvarja, svetovne pravice sem že kupil jaz!` Nikoli nisem izvedel, ali je to naredil zato, da bi prestrašil druge lovce, ali zato, ker je dejansko verjel, da pisatelj Temisvar res obstaja. Temisvar me je od takrat naprej vedno spremljal. Nekoč sem napisal lažno recenzijo o njem in pozneje presenečen zvedel, da je Arnoldo Mondadori na članek z rdečim zapisal `takoj kupiti`. Milo Temisvar se pojavi tudi v uvodu romana Ime rože . Kakorkoli že, nazadnje sem skoraj še samega sebe prepričal, da zares obstaja." Njegova literarna kariera se začne v 50. letih, ko pri reviji Verri začne pisati legendarno rubriko Diario Minimo. Odtlej piše za največje italijanske časnike (La Stampa, Corriere della sera, La Repubblica idr.), objavlja članke v umetniških in intelektualnih publikacijah in tednikih. Še vedno redno piše rubriko Minervino pisemce (La bustina di Minerva) za tednik L`Espresso. Obenem se vedno bolj poglablja v semiologijo, vedo, ki preučuje, na kakšen način delujejo znaki in kako poteka komunikacija. Kot semiolog ne samo razširi raziskovalno področje estetike na množične medije in fenomene navad, temveč tudi na novo definira sam koncept umetniške oblike. Bil je med prvimi, ki so pisali o množičnih medijih, saj je med delom pri RAI televizijo videl od znotraj, sledil vsem njenim mehanizmom in teorijo gradil na podlagi konkretnih izkušenj. Leta 1962 izide mojstrovina Odprto delo (Opera Aperta ), ki postane obvezno branje na oddelkih tekstualne semiologije po vsem svetu. Leto zatem se pridruži legendarni Gruppo 63, skupini mladih levičarskih pisateljev, največjemu italijanskemu povojnemu literarnemu gibanju. Danes pravi, da "to niso bili avantgardni boemi, ki bi protestirali proti literarni družbi, iz katere so bili izključeni. Vsi so bili že dobro umeščeni pri založniških hišah, časopisih, televiziji. Šlo je za upor znotraj establišmenta, kar pa je bil nedvomno nov pojav v primerjavi z drugimi avantgardami." Sodeloval je tudi z glavnimi akterji protestnega gibanja leta 1968, vendar jim ni sledil v protestne organizacije in politiko. Mnogi od njih so pozneje postali voditelji italijanskega levičarskega terorizma, znanega kot Rdeče brigade. V za akademske kroge še rosnih letih je imenovan za docenta semiologije na univerzi v Bologni. Po letu 1971 nadaljuje akademsko kariero v Firencah, Milanu in Bologni. Kot gostujoči profesor predava na najelitnejših svetovnih univerzah in hkrati piše. Njegova bibliografija je izredno obširna. Poleg strogo akademskih publikacij pogosto kaj prispeva tudi na področju popularnega tiska in v njegovih knjigah lahko bralec uživa v igrivem obdelovanju najrazličnejših tem: od militarizma, vesternov, knjižničarjev, ekspresne pošte, faksov do porno filmov ali nogometa. Njegov stil je strog, a hkrati poln šal in besednih iger. Nekje je na primer razmišljal o tem, koliko "stane" dobra knjiga. Knjige je razdelil na "draga" dela, kot sta Čarobna gora (sanatorij, krzna...) in Smrt v Benetkah (hoteli na Lidu, gondole, Vuittonijeve torbe), in "poceni" dela, kot sta Komu zvoni (ilegalna pot v Španijo, spalna vreča in dekle) ali Robinson Crusoe (potrebujete le karto za vkrcanje).

Ljubezen do srednjega veka

Čeprav je napisal ogromno strokovnih del o množičnih medijih in moderni kulturi, je srednji vek ostal njegova ljubezen: "Mnenje, da je srednji vek puritanski v smislu zavračanja čutnega sveta, ne upošteva podatkov iz tega obdobja in kaže na osnovno nerazumevanje srednjeveške miselnosti. Srednji vek je zrcalo sedanjosti, iz njega izvira večina problemov in konceptov moderne civilizacije: od bank, upravnih struktur, politike družbe, univerze, mističnega terorizma do pojmovanja ljubezni. Le poglejte naokoli! Takratne strukture so še vedno uporabne v skoraj enaki obliki: banka je še vedno banka, za ogled grškega teatra plačaš vstopnico, medtem ko še danes lahko greš k maši v milansko katedralo." Od tako spoštovanega in uglednega strokovnjaka, medievalista in semiologa, seveda nihče ne pričakuje, da bo leta 1980 presenetil javnost z romanom, ki je postal svetovna uspešnica, prodana v devetih milijonih izvodov. Po Imenu rože , gotskem romanu, v katerem je združil različne žanre, literarno teorijo, srednjeveške študije in biblično misterioznost, je Eco napisal še tri uspešne romane: Faucaultovo nihalo (Il pendolo di Faucault ), ki je biblija vsakega strokovnjaka zarote, Otok prejšnjega dne (L`isola del giorno prima ) in Baudolino , v katerem se je vrnil k svoji priljubljeni temi, srednjemu veku. Po komercialnem uspehu Imena rože so založniki iz različnih držav začeli vročično iskati njegove zgodnejše spise in tako je celo njegovo diplomsko delo izšlo v vseh največjih jezikih in pri prestižnih založbah, kot sta Harvard University Press in francoska Presses universitaires. Vendar je z leti tudi spremenil mnenje o svojih esejih iz 60. let, zlasti o knjigi Apokaliptični in integrirani (Apocalittici e integrati ), ki je prevedena po vsem svetu in se še vedno dobro prodaja: "V Južni Ameriki je to moje najbolj znano in preučevano delo. Pa vendar je navadna bedarija. Grozno me moti, da se še vedno pojavlja okoli!" Ne glede na svetovno slavo in dejstvo, da je prvi v Italiji teoretiziral o pomenu množičnih medijev, je pisatelj nezaupljiv do časopisov in po uspešnici Ime rože le redko daje intervjuje. Do svojega petdesetega leta se je ukvarjal le z esejistiko, zato so novinarska vprašanja o tem, zakaj se je nenadoma lotil romanov, neogibna. "Vsakič, ko me vprašajo, kako to, da sem napisal svoj prvi roman, si izmislim drugačen odgovor... Pisanje romana je način, da ostaneš mlad, da se vedno znova znajdeš pred novimi izzivi - ni druge izbire, kot da še naprej hodiš v šolo in opravljaš izpite."

Ostati mlad

Kot priznan zgodovinar in medijski kritik se živahno udeležuje debat in konferenc o vplivu moderne medijske in računalniške tehnologije na kulturo in družbo. Tudi na tem področju se je izkazal kot pionir, čeprav je na prvi pogled povsem drugačno od vsega, kar je doslej počel. V začetku 80. let si je za svoj inštitut na bolonjski univerzi takoj priskrbel nekaj osebnih računalnikov in začel uvajati prve generacije študentov. Treba je poudariti, da je šlo za Dams, ki je prvenstveno umetniška fakulteta. Pravi, da ga računalniki fascinirajo. V knjigi Faucaultovo nihalo ugotavlja, da je "računalnik najbolj spiritualen element, ki je kadarkoli obstajal. Sposoben je zapisati vse, kar nam pade na pamet, in tako sledi našim mislim. Potem pa ti da čas, da popraviš, kajti jasno je, da vsega, kar se ti podi po glavi, ni vredno obdržati. Tako je računalnik mimogrede uresničil sanje nadrealistov - prosti tok pisanja." Obenem pa ostaja kritičen do vloge in funkcionalnosti tehnologije in opozarja na probleme interneta oziroma prekomernega števila informacij. A kljub očaranosti nad možnostmi, ki jih ponuja sodobna tehnologija, še vedno verjame v moč pisane in tiskane besede: "Internet nas je soočil z nevarnostjo preobilnosti informacij. Kaj naj počnem z 10.000 naslovi, ki mi jih izpljune računalnik? Nič, v smeti z njimi! Včasih sem si v knjižnicah delal izpiske iz knjig, ki sem jih potem uporabil. Zdaj si prinesem domov kup fotokopij, ki mi dajejo tako pomirjujoč občutek, da jih nikoli zares ne preberem." Je strasten bibliofil, zato ga je prav lahko srečati v kakšni knjigarni s starinami, na lovu na enega redkih Athansiusov Kircherjev, ki mu še manjkajo v njegovi nenavadni zbirki starih knjig. Eco je tudi karizmatičen profesor in njegova predavanja, kjer je običajno po štiristo slušateljev, privabijo voljo do učenja tako študentom kot že uveljavljenim pisateljem in intelektualcem. Narcisoidni Eco je imel tudi po 250 predavanj na leto. Z zaslužkom od avtorskih pravic bi lahko živel lagodno življenje kje na Maldivih, on pa še vedno redno predava na univerzi. "Pri nas profesorjih gre za neke vrste kanibalizem. Druženje z mladimi te ohranja v formi. Ti zaužiješ nekaj njihovega svežega mesa in oni malo tvojega trdega, a okusnega. Samo tako, da poskusiš neko idejo razložiti drugim, lahko dojameš, ali je bila prava. Poleg tega moraš biti vedno na tekočem in se zanimati za novosti, tudi kadar se ti ne ljubi." Na univerzi pa ostaja še zaradi nečesa drugega: "V svetu medijev se novice in ideje pojavijo in izginejo v enem dnevu. Fakulteta pa je še vedno prostor, kjer se podatki shranjujejo in kjer se razpravlja o idejah, ki bodo prišle v medije čez dvajset let. In to je drugi način, kako premagati smrt."