Njegovi zločini, kakršnih slovenska javnost ne pomni, so ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja pretresli takratno Jugoslavijo. Obsojen je bil namreč zaradi grozljivih umorov najmanj petih žensk, ki jih je med spolnim občevanjem najprej zadavil, nato pa razkosal in sežgal v krušni peči v družinski hiši v Dolenji vasi 22 na Gorenjskem.

SAMOMORILSKIH NAGNJENJ NISO ZAZNALI

Trobčevo truplo so včeraj zjutraj malo po šesti uri našli pazniki, ki so ga hoteli zbuditi zaradi zajtrka. Presenečenje je bilo precejšnje, saj zapornik z najdaljšim stažem v slovenskih zaporih nikoli ni bil ocenjen kot potencialni samomorilec. "Resda je enkrat pred leti poskusil, vendar ni šlo za resen poskus," nam je včeraj na Dobu povedal direktor zapora Jože Podržaj . Trobec se je v glavnem držal sam zase, saj se tudi drugače ni družil z drugimi zaporniki, s katerimi je bil stalno v konfliktih, pa tudi sicer je bil zelo odklonilen do okolice. "Ne samo do paznikov in sojetnikov, pač pa tudi do zdravnikov in drugega civilnega osebja," je pojasnil Podržaj in dodal, da so se zato trudili, da bi ga premestili. Novo okolje bi namreč lahko nanj vplivalo koristno, a jim to ni uspelo. Trobec je prestajal 15-letno zaporno kazen zaradi dveh poskusov umora, ki bi se mu iztekla 5. marca 2015 pri starosti 68 let. Pred tem je 20 let za zapahi zaradi omenjenih petih umorov že odsedel, medtem ko mu za umor šeste ženske niso nikoli sodili. Ker je priznal samo zločine, za katere so obstajali dokazi, najverjetneje ne bo nikoli znano, koliko žensk je v resnici pokončal.

Pod njegovimi rokami so od pomladi do jeseni 1978 dokazano končale 18-letna Vida Markovič iz Gornje Brezovice, 52-letna Marjana Cankar iz Ljubljane, 20-letna Urša Brečko iz Črnavca, 42-letna Ana Plevnik iz Ljubljane in 35-letna Zorka Nikolič iz Gradačca, kasneje pa je priznal tudi umor 36-letne Olge Pajić , ki naj bi bila po Trobčevem pričevanju njegova prva žrtev. Vse so bile osamljene in nesrečne ženske. Njihovega izginotja ni nihče resneje preiskoval in prav zato je Trobčevo početje ostalo skrito vse do sredine leta 1979.

GROZLJIVO ODKRITJE

Za sled, ki je kriminaliste sploh privedla do grozljivega odkritja, je poskrbel kar Trobec sam. V začetku avgusta 1979 je namreč na dopust v Ljubljano pripotoval 30-letni nemški turist Herman Lempenau . V gostilni Cirman je spoznal Trobca, ki se mu je prijazno ponudil za pomoč pri iskanju sobe. V avto je naložil Nemčevo prtljago, nato pa odšel iz kavarne in pobegnil. V kovčku je bilo poleg oblačil še 200 nemških mark. Nekaj dni kasneje pa sta se Lempenau in Trobec po naključju ponovno srečala na avtobusni postaji v Kranju. Nemec je seveda zahteval svojo potovalko nazaj, Trobec pa mu je obljubil, da ga bo odpeljal ponjo k sebi domov. Naivnega turista je še enkrat pretental ter ga med potjo pretepel in oropal.

Vendar pa si je Nemec tokrat zapomnil registrsko številko, barvo in model Trobčevega avtomobila, policisti pa so ga še istega dne izsledili in preiskali njegov dom v Zgornji Beli. Tam so odkrili cel kup ukradenih stvari, našli pa so tudi dokumente pogrešane Zorke Nikolić. Preiskovalce je sled nato vodila do družinske hiše Trobčevih v Dolenji vasi, kjer so naleteli na grozljivo odkritje.

Na dvorišču in po hiši so ležali zogleneli ostanki človeških teles ter deli oblek Trobčevih žrtev. V pepelu krušne peči so našli ostanke lobanj, ki so po ugotovitvah medicinskih izvedencev pripadali najmanj petim žrtvam. Trobec je vsa dejanja priznal, 24. septembra 1982 pa ga je sodišče v Kranju obsodilo na smrt. Leto dni kasneje so mu na vrhovnem sodišču omilili kazen. Ker so ugotovili, da je bil med opravljanjem svojega morilskega poslanstva bistveno zmanjšano prišteven, so mu izrekli 20 let zapora.

Kazen je prestal avgusta 1999, vendar pa si je že med njenim prestajanjem prislužil novo. Ker je maja 1988 na sprehodu desetkrat zabodel sojetnika, podobno dejanje pa je storil tudi 28. avgusta 1992, ko je iz maščevanja osemkrat zabodel drugega sojetnika, 48-letnega Miloša Nemca , ga je sodišče obsodilo na enotno kazen 15 let in 7 mesecev zapora. Te kazni Trobec ne bo nikoli odslužil.

POGREŠAL JE MAMO IN SESTRO DVOJČICO

Kaj je krutega morilca po toliko letih zaporniškega življenja, ki ga je bil brez dvoma že dodobra vajen, pripravilo do tega, da si je sodil sam, najbrž ne bo nikoli pojasnjeno.

V zadnjem času so pri njem sicer opazili slabše duševno stanje, vendar to glede na izkušnje zadnjih let ni bilo nič nenavadnega, že nekaj časa pa se je boril tudi z rakom na prostati. Zadnji dve leti je menda hodil na terapije, zadnje čase pa je odklanjal redne kontrolne preglede pri specialistih, nazadnje prav v ponedeljek, torej pred usodno nočjo. Verjetno je na njegovo duševno stanje precej vplivala tudi osamljenost. Do lanskega decembra ga je v zaporu redno obiskovala vsaj sestra, vendar je od takrat, menda zaradi slabega zdravja, ni bilo več.

Govorili smo tudi z Robertom Friškovcem , koordinatorjem za duhovno oskrbo zaprtih oseb, ki se je v zadnjih sedmih letih, odkar opravlja to službo, večkrat pogovarjal s Trobcem. Zapornik mu je razlagal o svojih stiskah, včasih sta se dobila tudi po večkrat na mesec, nato pa je lahko prišlo obdobje, ko več mesecev nista bila v stiku. Skrbelo ga je za ljudi, ki jih je imel rad, še najbolj za mamo, ki je umrla marca letos. Omenjal je tudi, da pogreša svojo sestro dvojčico Cirilo. Po besedah Friškovca se je dobro zavedal tudi svojega slabega zdravstvenega stanja.

Koliko je k vsemu skupaj prispevala smrt matere, na katero naj bi bil precej navezan, ne bomo nikoli izvedeli. Trobec je za rešetkami preživel skupaj kar 27 let, od tega 24 na Dobu, kjer so imeli v zadnjih dvanajstih letih osem samomorov, večinoma ravno z obešenjem.