"Po neprijetnih izkušnjah v Nemčiji in na Portugalskem se je bilo lepo vrniti domov," se je Pekič spomnil na težave, ki so ga v Nemčiji in na Portugalskem spremljale kot mati novorojenčka, in dodal: "Ko sem odšel v tujino, je bil to zame velik preskok. V Aahlen sem se napotil po težki poškodbi. Priložnosti za igro nisem dobil takoj, uveljaviti so me želeli počasi in postopoma. To mi ni najbolj dišalo, zato sem hitro zapustil Nemčijo. Na Portugalskem je bil položaj obraten. Takoj so me želeli poslati v ogenj in veliko pričakovali od mene. Sledila je nova poškodba noge in kmalu smo se razšli. Pri tem ni bilo pritiskov. Portugalcem je bilo všeč, ker sem ob prekinitvi sodelovanja popustil pri finančnih zahtevah in sem pristal na slabše pogoje." Ker se je preizkusil v uglednejših ligah od domače, pred tem pa je predvsem štajerske navijače navduševal z goli, je Damir Pekič pravi naslov za vprašanje o ravni igre v slovenskem prvenstvu. "Največji problem je infrastruktura. Potrebovali bi sodobnejše štadione, medtem ko kakovost ni na tako nizki ravni. Mislim, da je slovenska liga primerljiva z drugo nemško in s klubi s sredine lestvice portugalskega prvenstva. Slovenskega nogometa ne smemo zaničevati, ker ni tako slab," je dodal petkratni slovenski državni prvak, ki je sodeloval tudi na sobotni tekmi proti Domžalam, ko so na igrišče vdrli mariborski navijači. "Če bi morali naslednje tekme igrati pred praznimi tribunami ali na drugem igrišču, to ne bi bil Maribor, ki ga poznamo. Takšna kazen bi bila tako za nas kot slovenski nogomet najslabša," se je na sobotne dogodke spomnil Pekič, ki se je s 16 leti pridružil mlajšim selekcijam Maribora, in dodal: "Cilji se niso spremenili. Še vedno se želimo uvrstiti na tretje mesto in se prek pokalnega tekmovanja prebiti v pokal UEFA."

Ko je bil Damir Pekič leta 1999 v ekipi Maribora, ki je nastopala v ligi prvakov, eden izmed najmlajših v vijoličnem moštvu, so nogometni strokovnjaki vzdihovali: "V tem fantu se skriva potencial vražjega napadalca." Takrat je bil trener štajerskega ponosa Bojan Prašnikar, ki je imel v ekipi vrsto izkušenih mačkov, nadobudnežu s številko enajst na hrbtu pa ni preveč zaupal. "V državnem prvenstvu sem dobil priložnost, v ligi prvakov pa nisem odigral niti minute. Zato sem bil razočaran," se spominja napadalec iz Miklavža, ki se je prvih nogometnih veščin naučil v Kovinarju, tam kot slovenski nogometaš, ki ga najbolj ceni - Zlatko Zahovič. Tudi Pekiča so kmalu obsijali sončni žarki. Ti so ga še posebno nežno božali, ko je s Publikumom v sezoni 2000/01 postal najboljši strelec slovenske lige. "Spomini na tisto obdobje so lepi. Marijan Pušnik je bil prvi, ki mi je dal priložnost v članski ekipi in je eden izmed trenerjev, ki so najbolj pripomogli k razvoju moje kariere."