Novinarstvo imate tako rekoč v krvi, tudi vaš oče je novinar. Je bila torej odločitev za študij novinarstva samoumevna?

Šlo je pravzaprav po načelu izločanja - česa ne bi študirala. Že v osnovni šoli in gimnaziji me je zanimalo milijon stvari, hodila sem v številne krožke in čeprav sem bila vseskozi odlična, nisem imela nikoli občutka, da veliko delam za šolo ali da česa ne bi zmogla. Težko pa mi je bilo po gimnaziji, ko sem morala med vsem, kar me je zanimalo, izbrati eno. Študij na Fakulteti za družbene vede je bil videti še najširši, mislila sem, da mi lahko da največ. Žal pa ni bilo čisto tako, naučili so nas premalo, zlasti novinarskih veščin. Zaradi pomanjkanja tehnične opremljenosti in tudi premajhne angažiranosti profesorjev sem se obrti začela učiti šele, ko sem diplomirala.

Bi bilo bolje, če bi študirali na primer pravo, o čemer ste tudi razmišljali, ali ekonomijo in se potem podali v novinarske vode?

Ne vem, kako je s študijem novinarstva zdaj, upam, da se je v desetih letih, kar sem sama diplomirala, korenito spremenil. Ko sem končala študij, sem bila prepričana, da bi mi bilo laže, če bi imela drugo, morda res pravniško ali ekonomsko znanje. Bojim se, da se na fakulteti še vedno premalo pogovarjajo o družbenem dogajanju in to mladim manjka. Ne moreš biti odvisen le od tega, koliko sam prebiraš časopise in se zanimaš za dogajanje, profesorji bi morali s študenti debatirati o tem, kaj se dogaja na političnem, družbenem in gospodarskem področju. Predavati bi morali tako zanimivo, da študentje za nobeno ceno ne bi hoteli zamuditi njihovih predavanj. Ko sem študirala jaz, je imel profesor Južnič tako zanimiva predavanja, da je bila predavalnica vedno polna, na obveznih vajah, ki smo jih imeli ob ponedeljkih, pa gotovo ne bi bilo nikogar, če ne bi bile obvezne.

Po diplomi ste se zapisali televiziji.

Pravzaprav me je televizija osvojila že med študijem, ko sem začela delati na Pop TV. Po diplomi sem se tam redno zaposlila in po petih ali šestih letih "prestopila" na nacionalko. Čas za zamenjavo je dozorel, potrebovala sem nov izziv in nacionalna televizija je, vsaj od zunaj, ponujala več kot komercialka. Tam so imeli takrat le malo lastnega programa in izkazalo se je, da sem se prav odločila, saj ima nacionalna televizija veliko različnih programov. Če hočeš in seveda, če so tvoji nadrejeni razumevajoči, lahko delaš v informativnem, izobraževalnem, zabavnem ali dokumentarnem programu, novinarskih zvrsti je mnogo več kot na Pop TV, res pa je, da je sistem večji, okostenel, težko je kaj spremeniti.

Poznamo vas predvsem kot voditeljico TV-dnevnika.

Res je, v glavnem delam Dnevnik, čeprav sem dneve preživljala tudi kot poročevalka iz parlamenta, pripravljala sem različne prispevke, posebno s področij, ki zadevajo politiko in civilno družbo, kjer je meja pogosto zelo zabrisana. Dnevnik rada delam, hiter je, vse se zgodi v enem samem dnevu. Moti me le to, da sem med sedmo in osmo zvečer v studiu tako strašno sama in izolirana od zunanjega sveta. Edina povezava s svetom je računalnik in slušalka, v katero mi urednik kaj nujnega sporoči.

Se to pogosto zgodi? Da se kaj zaplete, sesuje, kot pravite na televiziji?

Niti ne. Zato je zame vodenje TV-.dnevnika že rutinsko opravilo in če se nič ne zaplete, je že kar malo premalo adrenalina. Meni je kar všeč, če se kdaj pa kdaj zgodi kaj nepredvidenega in se mi prižgejo vse lučke. Takrat mi možgani delajo sto na uro, besede prehitevajo misli. Spominjam se svojega ognjenega krsta, ko je šlo vse, ampak res vse narobe. Še danes ne vem, kaj sem takrat razmišljala, vem le, da sem oddajo speljala, ko pa je ugasnila lučka na kameri, nisem mogla vstati s stola in še dva dni nisem prišla k sebi. Kasneje sem si ogledala posnetek in ugotovila, da sem se kar dobro znašla.

Se pogosto gledate?

Da, često pogledam "svoj" Dnevnik in analiziram, kaj je bilo narobe, kaj bi lahko naredila bolje, a vedno si ga ogledam sama.

Koliko je Dnevnik "vaš"? Koliko ste samostojni, ustvarjalni, koliko pa le bralka napovedi in povezovalka prispevkov?

TV-dnevnik je timsko delo. Nenehno se pogovarjamo, skupaj razmišljamo, iščemo najboljše. Odloča seveda urednik, včasih sprejme moje predloge, včasih tudi ne, vesela pa sem, da se vedno pogovarjamo z argumenti. Včasih se odločimo prav, včasih pa se nam tudi ponesreči, kot se dogaja z vsako drugo stvarjo.

Tu in tam slišimo, da so novinarji pristranski, neobjektivni.

Seveda smo tudi novinarji krvavi pod kožo, vsak - tako politiki kot novinarji - ima kakšno šibko točko. Vsak med nami ima svoj svetovni nazor in tudi kot novinar se od njega ne moreš ločiti in prepričana sem, da je prav, da je tako, dokler smo seveda profesionalci. Strah bi me bilo, če bi vsi enako mislili in govorili, čeprav včasih mislim, da je tudi v naši hiši preveč politikov in premalo novinarjev. Žal pa mi je, da na "moji" televiziji ni več komentarjev. Absurdno je, da v studio vabimo novinarje drugih medijskih hiš, da komentirajo notranjepolitično dogajanje, kot bi v lastni hiši ne imeli novinarjev, ki bi bili sposobni misliti z lastno glavo in svoje mnenje argumentirano zagovarjati. K sreči imamo oddajo Utrip, kjer si tudi jaz "dam duška" in povem, kaj si mislim o dogajanjih minulega tedna. Z argumenti seveda. Do sedaj se mi še ni zgodilo, da bi mi kak urednik rekel: to smeš, tega pa ne smeš povedati, pokazati. In še nikoli ni nihče od mene zahteval, naj govorim nekaj, v kar ne verjamem. Za naprej pa... Bomo videli.

Včasih slišimo očitke, da so tudi novinarji nacionalne televizije vse bolj vsiljivi, celo nesramni, rumeni.

Če gre za vprašanje, ali predsednik vlade razmišlja o zamenjavi ministra, to ni "rumeno" vprašanje, ampak resna politična tema, o kateri je gledalce treba obvestiti. Preverjanje informacij, postavljanje vprašanj, tudi neprijetnih, politikom je pač naše delo. Politik je nosilec javne funkcije, ki pri opravljanju svojega dela odgovarja javnosti in biti mora vedno sposoben in pripravljen odgovoriti na še tako neprijetna vprašanja. Če pa bi šlo za vprašanje, ali ima minister ljubico, seveda to na nacionalno televizijo ne sodi. Prepričana sem, da se takšne teme nihče od mojih kolegov ali kolegic ne bi lotil, zasebnost politikov je na naši televiziji vendarle varovana. In prav je tako, nikoli ne govorimo o ločitvah politikov ali o takšnih in drugačnih prijateljicah. Če bo enkrat "padla" zasebnost politikov, bo padla tudi zasebnost slehernega med nami, kar bi bilo grozno. Prepričana sem, da se o zasebnosti politikov sme javno govoriti le, ko je ogrožen javni interes. Verjamem, da se na primer o zdravju politikov lahko pogovarjamo le, ko je od njihovega zdravja odvisna prihodnost države, sicer je to njihova zasebna stvar.

Kaj pa vaša zasebnost? Tudi vi ste javna oseba.

Da, sem javna oseba, a ljudje gledajo TV-dnevnik, ker hočejo izvedeti, kaj se dogaja, ne pa zaradi voditeljev. Pevka, ki se pojavlja v medijih, bo gotovo prodala več plošč, več ljudi bo na njenih koncertih, torej bo zaslužila več, moja plača pa ostaja enaka, če se v družabnih kronikah pojavljam ali ne. Moja zasebnost je samo moja in nikogar ne zanima. In nihče me ne bo tudi prepričal, da je javni interes pokazati gole prsi ene od zvezdnic. Lepo vas prosim, kakšen javni interes neki?

Pa vendar, vsaj besedico o Simoni, ko ni voditeljica TV-dnevnika?

Kdaj pa kdaj ihtavo in prehitro reagiram, če mi kdo reče kaj, kar mi ni všeč. Kritike, ki so argumentirane, me ne prizadenejo, ne rečem, da ne zabolijo, a skušam jih vzeti kot dobronamerne. Nekaj časa bi še rada delala Dnevnik, Odmevi bi bili zame zanimiv izziv, nikjer pa ni rečeno, da bom vse življenje v novinarstvu. Vse je še pred mano, vse možnosti so odprte. Zaupam v to, da se stvari zgodijo, ko je čas zanje. In skušam se držati rekla nekega mojega prijatelja: Ne meči kamenja, lahko te zadene v hrbet!

Pot do zdajSimona Rakuša je ponosna na to, da je doma iz Prlekije (ne iz Prekmurja!), od koder je po gimnaziji stopila po očetovi poti in se vpisala na študij novinarstva na fakulteto za družbene vede. Novinarske obrti se je učila že med študijem na Pop TV, kjer se je po diplomi tudi zaposlila. Po šestih letih je komercialko zamenjala za nacionalno televizijo. Zaželela si je pripravljati tudi oddaje in kmalu postala znana in priljubljena kot nežnejši del voditeljskega para TV-dnevnika s kolegom Boštjanom Anžinom. Zdaj ji je Dnevnik kot voditeljici že nekaj časa prijetna rutina, ki pa jo kakšen nepredviden dogodek, ki se zgodi med oddajo, poživi s pravim odmerkom adrenalina. V službo se vozi s kolesom, o svoji zasebnosti ne govori. Gospem, ki jo na cesti sprašujejo, ali ima prave kodre, Simona vedno prijazno odgovori: Da, njeni izraziti kodri so pravi.