Evropski sociološki fenomen
Če so včasih otroci svoja dela objavljali v Cicibanu, Pilu in drugih revijah, bi danes to najraje preskočili in objavljali kar knjige, pravi Milena Blažić s pedagoške fakultete, ki se že okrog petnajst let ukvarja s pisanjem mladih. Ugotavlja, da se je pri nas število mladih pisateljev, ki so začeli objavljati knjige, v devetdesetih letih močno povečalo. S tem se strinja tudi mag. Darja Lavrenčič Vrabec iz Pionirske knjižnice, ki vidi v tem zanimiv sociološki fenomen, prisoten ne le pri nas, temveč tudi drugod po Evropi. Danes je namreč zelo popularno izdajati otroške dnevnike, problemsko literaturo, v kateri otroci opisujejo težave v odraščanju in podobno. "Verjetno je k temu pri nas prispevala tudi večja možnost izdati knjigo, če ne drugače, v samozaložbi, nekatere založbe pa so objavljale tudi literarne natečaje in zmagovalcu omogočile tiskanje knjige," pravi Darja Lavrenčič Vrabec. Breda Rajar iz založbe DZS pa je povedala, da je po izdaji knjig Nejke Omahen v njihovo redakcijo pričelo prihajati kar precej rokopisov - približno od 10 do 15 letno. "Nekatere so poslali otroci sami, druge njihovi starši, vendar besedila večinoma niso bila primerna za objavo v knjižni obliki."Ker je večkrat slišati pripombe, da so dela otrok premalo umetniška, dr. Milena Blažič opozarja, da pisna ustvarjalnost otrok v osnovni šoli ne sodi na področje umetnosti, temveč v kategorijo otroštva in je zato ne moremo presojati z enakimi merili kot umetnostna besedila. "Toda zato ni nič manj vredna." Čeprav je proti temu, da bi posameznim otrokom izdajali knjige - veliko boljše se ji zdijo skupinske izdaje več avtorjev pod okriljem šole - priznava, da se je nekajkrat le izkazalo, da je bilo to smiselno in upravičeno, sploh, če je šlo za dokumente časa. "Med slednje zagotovo sodijo dnevniki, ki so spomin človeštva z zornega kota pristnega, neizumetničenega in pogumnega otroka, denimo dnevnik Ane Frank." Mileni Blažić se zdi plemenito denimo tudi dejanje naše mlade avtorice Petre Samec, ki je, potem ko je prebolela raka, objavila svoj dnevnik o boju s to boleznijo. Pregled seznama objavljenih knjig, ki so jih napisali naši otroci, pokaže, da smo jih v zadnjih nekaj letih dobili kar okrog petnajst. Da je bila večina bolj samim sebi namen, povedo med drugim tudi podatki o njihovi branosti: otroci so navdušeni le nad knjigami Nejke Omahen, medtem ko druge po besedah Darje Lavrenčič Vrabec niso tako priljubljene. Tudi zato bi morali po mnenju Milene Blažić otroke zaščititi in če že, njihova dela objaviti skupaj z deli drugih otrok v okviru šole.
Zlorabljena pravica do zasebnosti
Žal je nemalokrat motiv za objavo knjige nekega otroka prevelika ambicioznost njegovih staršev, ki so zanjo v samozaložbi pripravljeni plačati tudi več sto tisoč tolarjev. Prav starši po mnenju Darje Lavrenčič Vrabec zagotovo zelo pripomorejo k tiskanju otrokovega rokopisa, "a se pogosto zgodi, da je to njegov prvi in tudi edini poskus." Milena Blažić je proti takšnemu pretiranemu spodbujanju otrok. Prepričana je, da starši, pa tudi založbe mnogokrat pod pretvezo, da gre za otrokove lastne ambicije, z objavo njegovih knjig zlorabijo njegove pravice do zasebnosti in mirnega otroštva. "Problem je, ko starši preko otrok uresničujejo lastne želje. Ni jim dovolj, da ustvarja, piše, temveč želijo, da je slaven." Osnovnošolec pa, pravi, še ne more vedeti, kakšne posledice ima lahko za njega denimo objava njegovega dnevnika. Nanjo se pogosto obračajo starši in učitelji in pravijo, da otrok veliko in rad piše. "Na koncu pa se izkaže, da so njegovo potrebo po izpovedovanju, kar je še posebej pogosto v puberteti, zamenjali z nadarjenostjo." Še posebej zaskrbljujoče pa je to, da je ugotovila, da so nekatera dela v imenu svojih otrok napisali kar starši sami. Blažičeva pozna več primerov preobremenjenih otrok, od katerih se je ogromno pričakovalo, na koncu pa iz njih ni bilo nič. "Še posebej dobro se spomnim fanta, ki so ga v petem, šestem razredu razglašali za čudežnega otroka, v bistvu pa je bil čisto povprečno nadarjen. Revež je kasneje razočaral samega sebe, saj ni mogel doseči visokih pričakovanj." Zato se ji zdi tudi današnja družba, ki venomer išče neke čudežne otroke, precej hinavska. "Seveda želijo otroci biti slavni, vendar se starši in založbe premalo zavedajo, da so tudi zelo ranljivi."Milena Blažić že leta spremlja ustvarjanje otrok in pravi, da do zdaj v kasnejšem obdobju še nihče ni pokazal, da se bo razvil v resnega pisatelja. Poleg tega je prepričana, da ima veliko otrok doma prav takšne, če ne boljše izdelke od tistih, ki so objavljeni, vendar nimajo staršev, ki bi jih v to potisnili in oblegali založnike. Otrok ima, poudarja, pravico do otroštva, če je res tako nadarjen, pa bo, je prepričana, to zagotovo tudi v srednji šoli in kasneje, ko bo pravi čas, da se izpostavi.
Nekoliko drugačnega mnenja je dolgoletni mentor mladim ustvarjalcem Miha Mohor , ki pravi, da ni ovire za objavo knjige kakšnega otroka, če je, denimo, tako berljiva kot knjige Nejke Omahen. "Gre za kvalitetno trivialno mladinsko literaturo, ki obrtno sploh ni slaba." Vendar je kljub temu skeptičen do "zadnje mode" pretiranega izpostavljanja mladih avtorjev.
