Med Slovenci za tak primer še ni bilo moč slišati, niti da bi kakšen udeleženec olimpijskih iger s seboj želel pripeljati duhovnika. Zato se zdi predlog Ivana J. Štuhca, ki je zapisal, naj se slovenski športniki na velikih tekmovanjih poslužujejo pomoči kaplanov, češ da bi jim ti lahko pomagali do boljših rezultatov, nenavaden.

Verovanja v božanstva in šport sta si sicer roke podajala že v času starih Grkov. Prvič leta 776 pred našim štetjem, ko so v Olimpii v čast Zeusa organizirali prve olimpijske igre. Sledilo je obdobje boja za lovorjeve oziroma oljčne vence. Ko je v rimskem cesarstvu uradna vera postalo krščanstvo, je leta 393 cesar Teodozij I prepovedal olimpijske igre, saj naj bi bile le-te stvaritev poganske vere. Potem ko so leta 1896 obudili olimpijski duh in se športniki ponovno zbrali v Atenah, cerkev tovrstnim športnim bojem ni več nasprotovala, športni junaki pa svojih verskih pripadnosti in povezanosti z bogom niso skrivali. Nekateri so čutili tako močno potrebo po komunikaciji z višjo silo, da so celo zapostavili svoje kariere. Tako je argentinski nogometni vratar Carlos Roa , ki je leta 1998 igral na svetovnem prvenstvu v Franciji, zaradi adventistične vere (ta mu je prepovedovala igranje ob petkih zvečer in ob sobotah), za nekaj časa prenehal z igranjem nogometa, prepričan pa je, da je z božjo pomočjo premagal tudi raka na modih: "Mnogi so menili, da je z mano konec. A z božjo pomočjo sem se vrnil k svoji drugi ljubezni - nogometu. Prva je in bo ostala vera."

Z vero so zelo povezani še številni drugi športniki. Med najbolj poznanimi je brazilski nogometaš Kaka , ki se je zaradi krščanske vzgoje do poroke odpovedal "telovadbi med rjuhami". "Jezus mi vedno stoji ob strani, mi kaže pot in me je obdaril z nogometnim talentom. Brez njega ne bi nikoli postal to, kar sem," je pojasnil zvezdnik Milana, ko so ga novinarji vprašali, zakaj je naslov italijanskega prvaka pred dvema sezonama slavil oblečen v majico z napisom "I belong to Jesus" (Pripadam Jezusu, op. a.). Britanski atlet in svetovni rekorder v troskoku Jonathan Edwards ni tekmoval na gospodov dan, brazilski nogometni vratar Claudio Taffarel je bojda nekaj časa živel v samostanu.

Dejstvo je, da je profesionalni šport zelo kruta zadeva, odvisna od številnih dejavnikov. Zagotovo komu v težkih trenutkih precej pomaga tudi vera. Konec koncev je tudi med slovenskimi športniki, predvsem nogometaši (Sebastjan Cimerotič ima na rokah tetovirano celo božje znamenje, veliko se jih pred začetkom tekme prekriža...) veliko takih. Duhovniki pa v nobenem primeru ne morejo nadomestiti za to usposobljenih psihologov, trenerjev in ostalih športnih strokovnjakov.