- Ali veš, kje imaš medaljo iz Sarajeva?
"Vem. Ti jo pokažem?"Stekel je v zgornje nadstropje lepo prenovljene enodružinske hišice na obrobju Radovljice, kjer živi z ženo Simono (ki je bila včasih H2O), štiriletnim sinčkom Aidenom , poldrugo leto staro hčerkico Mayo in res prijetno taščo Anico.
Živi spomini
Srebrna olimpijska medalja za veleslalom, lepo zložena v kartonasti škatli, je že malo potemnela. A niso potemneli spomini, tudi moji ne, kako sva se pred 26 leti v vročem julijskem popoldnevu prvič srečala na brniškem letališču, ko sem tedanjo jugoslovansko alpsko reprezentanco na čelu s Tonetom Vogrincem spremljal na tekme za pokal južne hemisfere na Novo Zelandijo in v Avstralijo. Dobro se spomnim kuštravega fantiča, ki je prišel na letališče z zmahanim kovčkom, zvezanim z vrvico, in smučarskimi čevlji, obešenimi čez rame. Da, to je bil Jure Franko! Najin pogovor v svetli dnevni sobi, ki se je bleščala od pridnosti, sem začel s hudo izvirnim novinarskim vprašanjem:- Jure, povej, koliko se je tebi življenje spremenilo po tistem, ko si v Sarajevu osvojil srebrno medaljo.
Zasmejal se je."Ej, Tof, to pa ne vem, kako bo, če bova šla v to smer!"
- A je narobe?"To sodi v tisti del, o katerem nočem, da se piše o meni. Tudi tega, kar zdaj počnem, ne počnem zato, da bi se pisalo o meni."
Dve desetletji pozneje
- Ogromno ljudi me sprašuje, kaj zdaj počneš. Tudi v uredništvu Nedeljca."Vem. To pa je tisto, o katerem ne bi. Res."
- Ali si mogoče tehnološki presežek?"Tehnološki presežek? Kaj to pomeni?"
- To pomeni, da si na zavodu za zaposlovanje, skratka, da si na cesti."Nisem tehnološki presežek, odgovoril ti bom pa takole: ukvarjam se z družino in živim umirjeno družinsko življenje. Tako."
- Ali lahko zapišem, da živiš v Radovljici?"Lahko."
- In nič za rumenjake?"Kaj?"
- Recimo kakšen škandalček za Direkt?"V umirjenem družinskem življenju ni škandalčkov."
- No, prav, pa začniva takole: kaj te je spodbudilo, da se boš ta teden po dolgih 22 letih prvič vrnil v Sarajevo?"Že kar nekaj časa sem imel željo, da bi precej inkognito obiskal Sarajevo, da bi po svoje spet podoživel ves tisti čas, ko je bilo zelo hrupno in zame seveda tudi nepozabno. To naj bi bil bolj moj trenutek, ki sem si ga želel ohraniti samo zase. Potem pa so me povabili na sprejem olimpijskega ognja v Novo Gorico. Povabilo sem sprejel pod pogojem, da ob tem olimpijski dogodek v Sloveniji obogatimo tudi s kakšno plemenito gesto, in tako je padla ideja o avtobusu olimpijske mladosti in bomo otroke iz Sarajeva, naše in italijanske Gorice odpeljali na mojo disciplino, to je na veleslalom v Sestrieru, ki bo v ponedeljek, 20. februarja."
Plemenito početje
- Kako si uspel uresničiti to lepo idejo, kakšni so bili odzivi?"Vesel sem, da so odzivi na mojo pobudo zelo dobri tako z naše kot z italijanske strani, pa tudi z bosanske oziroma bošnjaške, saj ne vem, kako je prav."
- Reciva sarajevske."Prav. Vsi so nam pripravljeni pomagati tako pri prevozih kot pri nastanitvah in drugi organizaciji. Navsezadnje gre za uresničitev olimpijske ideje prijateljstva in mladosti! Obrnil sem se tudi na svoja prijatelja iz Italije, Piera Grosa in Alberta Tombo. Piero nam je priskrbel vstopnice, kar ni bilo enostavno, Tomba pa pri svojih sponzorjih otroška oblačila, presenečenje pripravlja tudi moj sarajevski olimpijski kolega Ivo Čarman."
- Koliko otrok bo prišlo iz Sarajeva?"Petnajst, starih deset do enajst let. To so vojne sirote, ki živijo v otroških vasicah. To so pravzaprav skupnosti, imenovane SOS Kinderdorf, kjer je vsak otrok dobil svojo mamo, svoje brate in sestre in živijo v novi družinski skupnosti. Kinderdorf je ustanovil Avstrijec Hermann Gmeinner. Prvo takšno vas je postavil že na Tirolskem leta 1949, sedaj pa so takšne vasice tudi v Aziji, Afriki, skoraj povsod po svetu, kjer so takšne potrebe."
- Kakšen je program za avtobus, katerega ni težko poimenovati Olimpijski srček?"Zberemo se v soboto v Novi Gorici, kjer bomo gostje Hita in bomo prvič prespali, v nedeljo zvečer pa pri menihih salezijancih v Aosti. V nedeljo zgodaj zjutraj bomo šli v Sestriere, kjer si bomo ogledali oba teka veleslaloma, potem pa še olimpijsko vas, kjer nas bo sprejel še legendarni Toni Sailer."
- Boš šel po otroke v Sarajevo sam?"Da."
- Ti pripravljajo v Sarajevu sprejem?"Da, ampak jaz si ga resnično ne želim. Rad bi obiskal otroke in z njimi, če bo mogoče, odšel malo posmučat na Bjelašnico."
Jezen zaradi naših
- Spremljaš naše veleslalomiste?"Samo po televiziji, težko jih je gledati in včasih sem kar malo jezen. Največji razlog je najbrž razpršitev denarja, saj smučarija ni več glavni slovenski šport, in kjer ni sredstev, ni pomladka in posledično ni uspehov. Najbrž je v Sloveniji preveč vrhunskih športov."
- Če ni preveč osebno vprašanje - kdaj si bil zadnjič na smučeh?Jure je skorajda planil v smeh.
"Raje me vprašaj, kdaj bom prvič. Ta teden na Bjelašnici."- Če ne boš užaljen, ti moram povedati, da vem, da si letos že smučal z Aidenom.
"Smučal je on, jaz sem ga samo lovil."- Menda je bil na smučkah zelo navdušen. Bo šel po stopinjah očeta?
"Ne verjamem. Samo če bo sam hotel."- Kako boš spremljal olimpijske igre?
"V glavnem na televiziji, veleslalom si bom ogledal v živo. Potem ko bodo otroci odšli domov, bom še nekaj dni ostal v Italiji. Rad bi si ogledal tudi slalom."- Seveda te moram ob koncu še vprašati, kaj pričakuješ od naših.
"Težka bo, zelo težka, ker vse stavimo na enega konja, pravzaprav na kobilico. To je pa huda obremenitev. V naših časih nas je bilo pet, ki smo bili sposobni prismučati kolajno, v veleslalomu in še v slalomu. Upam na najboljše."Vučko gre zraven
- Se še srečujete stari borci?
"Bolj malo - smo bili takrat toliko skupaj, da je bilo kar za nekaj življenj dovolj! Kadar se srečamo, je pa resnično fajn."P.S.: Drobno presenečenje za otroke avtobusa Olimpijski srček pripravljamo tudi v uredništvu Nedeljskega, saj imamo v svojih vrstah avtorja znamenitega Vučka - maskote sarajevskih olimpijskih iger, akademskega slikarja Joškota Trobca, ki bo legendarnega volkca upodobil in posebej natisnil za vse male potnike avtobusa Olimpijski srček.