"Ideja za mizico se je porodila iz potrebe," pripoveduje Duška Meh, zdravnica, ki je pri petnajstih letih zbolela za multiplo sklerozo. V svoji pisarni je imela dve mizi. Ena je bila prenizka in z vozičkom ni mogla do nje, druga pa previsoka in so jo zaradi tega nenehno bolele roke. Svoje ideje in zamisel, kakšna naj bi bila mizica, je zaupala Slavku Medimurcu, s katerim že dalj časa sodeluje. "Od razpisa si nisva veliko obetala, sva pa mizico nanj prijavila, da bi zanjo izvedelo čim več ljudi, ki bi jo morebiti potrebovali," pravi Mehova, kajti verjame, da kar potrebuje sama, potrebujejo tudi drugi ljudje na vozičkih.
Mizica ima posebno osebno noto, saj si jo lahko uporabnik s preprostimi prijemi prilagodi za različne namene: za delo, hranjenje, hobije, delovno terapijo ali fizioterapijo, hkrati pa služi kot opora, za varnost. Slavko Medimurec dodaja, da mizica še zdaleč ni končana. Mogoče jo bo nadgrajevati z delovnimi pripomočki, s pripomočki za terapijo in povsem običajnimi stvarmi, kot so ura, telefon ali pribor za osebno higieno. Po potrebi jo bodo opremili z elektroniko, da jo bo mogoče spreminjati in prilagajati z daljinskim upravljanjem.Mizica je očitno novost tudi v svetovnem merilu. "Na sejmu pripomočkov in rehabilitacijske opreme Rehacare v Düsseldorfu nisem našel takšnega pripomočka. Naša mizica je pri tujcih zbudila veliko zanimanja," pravi Medimurec. Inovatorja se že dogovarjata s slovenskimi podjetji, ki naj bi jo začela izdelovati za širši trg. Ker si želita vplivati na njeno končno ceno, so se dogovori nekoliko zavlekli. "Vendar svojega znanja ne bova dala, če mizica cenovno ne bo dostopna večini uporabnikov." S tem sta tudi trčila v bistvo problema, kajti podjetjem se ne izplača izdelovati majhnih količin nekega prototipa, ker invalidi niso široka ciljna skupina, pa naj bo novost še tako dobra in koristna.