Vzemimo zgodbo Nostalgija: v njej sta nekoč dva vlaka peljala v nasprotni smeri, eni so odhajali, drugi so se vračali...
Ta zgodba je nastala pod vplivom dveh virov. Nekoč sem v Trstu kupila knjigo, v kateri je nečakinja nekdanjega koprskega župana popisala, kako je bila po vojni izgnana iz mesta. Knjiga je na eni strani polna idealiziranja italijanskega Kopra, ki ga je kot dekle morala zapustiti, na drugi strani pa agresivnega in skoraj vulgarnega odnosa do prihoda partizanov - ti so imenovani sporchi slavi , umazani Slovani - ki so iz mesta pregnali italijansko prebivalstvo. Drugi vpliv pa je zgodba o Venu Pilonu, ki se je po drugi svetovni vojni z vlakom slovenskih izseljencev vračal iz Francije. Ti izseljenci so se odzvali na apel nove države, Jugoslavije, naj se vrnejo in pomagajo pri izgradnji med vojno razdejane domovine. Pilon je bil na tem vlaku kot slepi potnik in je fotografiral obraze teh ljudi, ki so se polni upanja vračali v domovino. Ko pa se je vlak ustavil tik pred jugoslovansko mejo, so ljudje na postaji klicali izseljencem, naj raje kar tukaj izstopijo in naj se nikar ne vračajo v Jugoslavijo, ker da se tam dogajajo grozne stvari. Izseljenci jim seveda niso verjeli, prepričani so bili, da širijo propagandistične laži, ko pa so prišli v Jugoslavijo, so jim brž pobrali vse njihove stvari in jih naselili v barake. Tega pa si Pilon ni upal več fotografirati.Zdi se, da je kar nekaj zgodb "uročenih" z urokom, jektaturo, to je tudi naslov ene izmed njih. Ima to kakšno zvezo s tem, da ste nekoč pisali tudi pravljice?
Ne, mislim, da ne. Po mojem gre prej za naključje. Ko je bila zbirka končana, se mi je sprva zdelo, da gre za zelo heterogene zgodbe, potem pa sem le ugotovila, da imajo nekaj ponavljajočih se motivov.Vas je pri pisanju zgodbe o ladji Rex navdihnil Fellinijev Amarcord?
Seveda sem videla ta film, toda vir te zgodbe je drugje. Pred časom je bila obletnica potopa te ladje v bližini Kopra in v Primorskih novicah sem prebrala članek, v katerem je bilo med drugim omenjeno, da so s to ladjo potovali tudi boksar Primo Carnera, dirigent Toscanini, igralka Isa Miranda in avtomobilski dirkač Tazio Nuvolari. Tako sem pomislila: kaj pa ko bi vse te osebe potovale skupaj? Malo sem študirala njihove biografije in v Nuvolarijevi je pisalo, da je želvo, ki jo je prenašal v škatli, res dobil od Mussolinija. Potem pa je prišla še asociacija na Fellinija. Kapitana ladje sem imenovala Giorgio C. Scotti, kar je pač aluzija na ameriškega igralca Georgea C. Scotta, ki je v nekem filmu igral kapitana Titanica, obenem pa je zelo podoben mojemu staremu očetu.Vse zgodbe pač od nekod izvirajo, toda izkušnja na smrt bolne ženske v zgodbi Portugal je prav "izvirna".
Seveda je v vsaki zgodbi tudi nekaj osebnega, čeprav se meni na srečo ni nič takega zgodilo. Ampak včasih se človek vpraša: kako pa bi sam ravnal, če bi izvedel, da imam smrtno bolezen?Fikcije so lahko tudi uporabne, kajne?
Res je. Mislim pa, da gre v tej zgodbi tudi za problem časa, v tem primeru pač za tisto malo časa, ki junakinji še preostane. In morda je vprašanje časa vezni člen vseh teh zgodb. V Rexu gre za hitrost in počasnost, v Nostalgiji za preteklost... Motto vseh teh zgodb bi se lahko glasil tragika nepovrnljivega.Ampak lik v zgodbi Maščevanje pride poravnat nekaj iz preteklosti.
Mogoče, kajti v tej zgodbi se veliko stvari skriva v rabi pogojnika. Tisti Arabec, ki se pride maščevat, obstaja le v domišljiji junakinje, je neke vrste alibi za njeno dejanje.Če je junakinja res storilka, pa si je drugega izmislila tako dobro, da je z njegovim dejanjem prikrila lastno. Tako je naslov zbirke vaših zgodb dovolj točen: Zasukane štorije.
Naslov sem dolgo iskala, dokler se nisem domislila zasuka, ki je večpomenski: zasuk v pomenu razpleta, potem zrcaljenja in prepletanja zgodb ter starinski "zasuk", "zasukan" v pomenu nenavadnega, čudnega, bizarnega.Obstaja pa tudi v malo mističnem pomenu, kadar gre za nenadne izginitve.
Včasih osebe res kar izginejo, kadar ne znajo rešiti neke situacije ali se rešiti iz nje. To pa je bolj poredko, saj se v večini primerov moje osebe spopadejo s problemom - s tem, kar jim naplete usoda, ali pa s tem, kar so si same napletle; nikoli niso povsem pasivne, tudi kadar bežijo, ne.Pripravljate kakšen roman?
Res se poskušam v tem, ampak mi je bližja kratka zgodba - izziv, da čim več strnem v kratko formo.