Velika večina teniških privržencev o njem ni vedela prav veliko, po borih dveh tednih pa je postal znan prav slehernemu ljubitelju teniške igre. Njegova karizma, šarm, stil in manire svetovljana se popolnoma ujemajo z njegovo igro, k popolnosti pa nekaj malega prispeva tudi njegovo dekle, mlada svetlolasa lepotička, ki je vseskozi v loži stiskala pesti za svojega izvoljenca. Pesti so stiskali tudi v njegovem domačem mestu na Cipru v Limassolu. Popolnoma jih je obnorel, naenkrat je nogometno deželo zajela tudi teniška mrzlica. Na Cipru so menda sredi noči plesali po ulicah in se metali v vodnjake, med številnimi privrženci pa so bili tudi grški navijači na štadionu Rod Laver Areni: "Imel sem nekaj vstopnic in sem jih razdelil mednje. Seveda sem jim moral, preden so stopili na tribune, razložiti še pravila lepega vedenja med teniško igro. Velika večina je namreč menila, da je tenis kot nogomet in da lahko kričijo ves čas. Razložil sem jim, kdaj morajo biti tiho, kdaj lahko odidejo ali pridejo na štadion, opozoril pa sem jih tudi, da kletvice niso del teniškega navijanja," je o svoji dogodivščini pripovedoval Ciprčan, ki je pri 13 letih prenehal guliti šolske klopi in se popolnoma posvetil tenisu.

"Ogromno sem tvegal. Velikokrat sem se spraševal, ali je bila moja odločitev pametna. Res je, da sem veliko naredil, a to še ne pomeni, da bom nekoč v vrhu svetovnega tenisa. Menda imam igro za prvo deseterico, vsaj slišati je tako," se je pošalil Ciprčan. Zanimive so bile njegove besede po zmagi nad Andyjem Roddickom: "Upam, da mi bo ta zmaga dokončno odprla vrata v družino ATP in da me bodo tekmeci začeli jemati nekoliko bolj resno."

Nedvomno bo v bodoče tako, sploh po vseh odvzetih skalpih v Melbournu in prav nič sramotnem porazu v finalu proti prvemu igralcu na svetu. V prihodnje bo strah in trepet slehernega tenisača prve dvajseterice. "Veliko sem se naučil. To je bila zame povsem nova izkušnja. Naenkrat se je skorajda vse vrtelo okoli mene, ljudje so se ozirali za menoj, me prosili za avtograme, na dolgih tiskovnih konferencah sem moral odgovarjati na številna vprašanja, na nekatere celo nisem znal odgovoriti," je o povsem novem, drugačnem življenju razpredal Baghdatis.

Ciprčan je imel v Melbournu tudi svoj ritual. Zmage je namreč proslavljal v eni izmed grških restavracij, vsakič, ko je prišel na večerjo, pa so v restavraciji na jedilni list dodali novo jed in jo poimenovali po njem. "Tudi doma so mi namenili veliko pozornosti. Na osnovni šoli v mojem domačem kraju so o meni napisali pesem in ker vsi vedo, da sem zaljubljen tudi v nogomet in navijam za domači klub Apollo, so mi celo poslali majico z vsemi podpisi nogometašev."

Nerad se spominja težkih dni, ko je pustil šolo in garal cele dneve, pri čemer je bilo povsem jasno, da s tem uspeh še ni zagotovljen. Nekoliko lažje je bilo, ko je leta 2003 zmagal na mladinskem odprtem prvenstvu Avstralije in postal tudi najboljši mladinec na svetu: "Takrat sem začel zaupati vase. A je bilo še naprej težko. Ciper ni teniška dežela, noben te resno ne jemlje. Zato tudi nikoli nisem dobival povabil organizatorjev, za vsak nastop v glavnem turnirju pa sem moral igrati kvalifikacije in se brez pomoči prebijati naprej. In na to sem še posebej ponosen."