Pri tem je imel plavalec, ki bi ga po višini zlahka zamenjali za košarkarja, v rokavu skritega aduta - navijače. "Že v polfinalu je bila podpora s tribun tako bučna, da sploh nisem slišal piska, ko bi moral stopiti na štartni blok. Takega hrupa na tovrstnih prvenstvih ali domačih tekmah nisem vajen. V finalu, ko je uradni napovedovalec predstavil nastopajoče, so se mi kar kocine naježile. Zato sem si zadal, da se bom maksimalno potrudil," je razlagal Markič, za katerega je to v članski konkurenci prva kolajna v 25-metrskih bazenih. "Kolajna mi veliko pomeni, ker sem jo dosegel pred svojimi navijači, sorodniki in prijatelji, ki so me prišli bodrit v Trst. Pripravili so mi zares posebno vzdušje in zato sem izjemno vesel, da sem se jim oddolžil s to kolajno," je izdal in priznal, da je bilo v vsem veselju prisotne tudi nekaj žalosti. "Ko sem prišel v cilj, sem bil najprej vesel zase, potem pa mi je bilo žal zaradi Emila (Tahiroviča, bil je četrti, op. a.). Močno sem si želel, da bi oba posegla po kolajni. On me je objel in mi čestital, nato pa sva oba ostala brez besed, saj sva se zavedala, da je konec prvenstva in je težji del za nama. Potem sva odšla iz bazena," je dejal novozaposleni fant na Ministrstvu za notranje zadeve in razkril načrt, ki sta ga imela v mislih s Tahirovičem: "V soboto sem si želel, da bi bila skupaj na stopničkah, kar sva načrtovala že prejšnje leto. A se njemu ni izšlo za dve stotinki. Potem sem mu rekel, da nama sicer ni uspelo lani in letos, ampak da sem pa zato prepričan, da bova prihodnje leto na prvenstvu v Budimpešti skupaj stala na odru za zmagovalce."

Matjaž in Emil imata že zgodovino medsebojnega obračunavanja na različnih velikih tekmovanjih in domačih tekmah, kar pa nikoli ni bilo v napoto njunemu prijateljstvu. "Še preden sem začel trenirati pri Roniju Pikcu in posledično tudi skupaj z Emilom, sva bila že dobra prijatelja. Sicer se nisva veliko družila, ker je on treniral v Kranju, jaz pa v Ljubljani, a na vseh velikih mednarodnih tekmah sva se vedno spodbujala in si pomagala. Ni bilo rivalstva, da bi tekmovala med sabo, temveč sva vedno nastopala, da bi premagala druge. Ko sem začel z njim trenirati in ker skupaj preživiva veliko časa, sem ga tudi bolje spoznal. Ugotovil sem, da sva si res zelo podobna. Gre za zdravo konkurenco - če ne bi bilo Emila in sam ne bi bil slovenski reprezentant, tudi takšnega napredka v najinih rezultatih ne bi bilo," je rekel Markič, ki se v prostem času najraje skupaj z bratom odpravi na košarkarsko igrišče in z njim meče na koš.

In kakšni so bili odmevi iz tujih taborov, potem ko je osvojil bron? "Iz drugih reprezentanc so mi čestitali, predvsem pa so pohvalili nogometno navijanje na plavanju in bili začudeni zaradi števila navijačev," je povedal študent Fakultete za šport, ki pa še ni imel časa za slavje: "Kolajne mi še ni uspelo proslaviti. Po tekmi smo v hotelu sicer odprli šampanjec, pravo proslavljanje pa šele pride v tem tednu. V klubu in s prijatelji bomo zažurali, kot je treba."