Vsi so hiteli, da bi svoje filme dokončali do festivala jugoslovanskega filma v Pulju, in prav v tej zadnji fazi se je Pavlović spomnil, da bi potreboval še en prizor s svojima protagonistoma, nekdanjim partizanom Berkom in nekdanjim nemškim vojakom, v areni, kjer gledata bikoborbo. Seveda ni bilo ne časa ne denarja, da bi šli v Španijo, in tako je Pavlović prosil Karpa Godino, ki sicer ni bil njegov direktor fotografije, naj mu posname ta prizor kar na Košutnjaku, seveda brez bikoborbe.

Karpo Godina rad pove to anekdoto, kot nasploh rad pripoveduje o svojem sodelovanju z nekdanjimi "črnovalovskimi" režiserji, ki so ustvarili nekaj najpomembnejših del nekdanjega jugoslovanskega pa tudi slovenskega filma. Prav zaradi tega sodelovanja z njimi oziroma z Želimirjem Žilnikom (Zgodnja dela) in nekaterih svojih kratkih filmov, ki jih je posnel v produkciji novosadske Neoplante, Karpo Godina v Sloveniji tudi tako dolgo ni prišel do celovečernega filma. Njegov prvenec, Splav Meduze, mu je omogočila beograjska TV in le po zaslugi treh tedanjih dramaturgov pri Viba filmu, Draga Jančarja, Gorana Schmidta in Aleksandra Zorna, je to slovensko-srbska koprodukcija.

Ustvarjalci na področju filma niso pogosti dobitniki Prešernovih nagrad za življenjsko delo. Pravzaprav ste vi po Štiglicu in Klopčiču šele tretji.

Res je. Klopčič je dobil nagrado leta 1985, torej pred 20 leti.

Kaj bi bilo mogoče iz tega sklepati o odnosu do filma?

Pa saj vemo, kakšna je hierarhija v tej državi: najprej teater in literatura, potem vse ostalo in nekje na koncu film.

Šele tretja nagrada iz filmskega sveta - počutiti se morate epohalno...

Kaj pa vem. Človek zase dobro ve, kaj je naredil. Verjetno gre tudi za srečno naključje: kot vemo, letos praznujemo 100. obletnico slovenskega filma, in verjetno si skoraj niso mogli privoščiti, da v tem letu nagrade ne bi podelili ustvarjalcu iz filmskega sveta.

Kaj vam je šlo najprej skozi glavo, ko ste izvedeli novico?

Da bo vse skupaj verjetno malo zabavno, malo pa tudi mučno: nekateri bodo poglede sklanjali in se me izogibali, drugi pa mi bodo padali v objem.

Začnimo pri vaši anatemi.

Z Želimirjem Žilnikom sva leta 1968 najprej naredila Zgodnja dela, potem pa sva se lotila filma Svoboda ali strip (Kapital). Film je bil nekaj posebnega: delali smo igrano-dokumentarno strukturo, tema so bila študentska gibanja v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Vsa zborovanja nam je uspelo posneti, in sicer tako, da smo na tista ogromna zborovanja infiltrirali naše igralce, ki so se potem na sceni pogovarjali z glavnimi junaki dogodkov. No, in ko sem film montiral, je prišla policija in pobrala ves material. To je bil zanje izreden ulov, saj so potem njihovi "montažerji" natančno vse pregledali. S tem smo nehote potunkali kar nekaj ljudi v Zagrebu. Seveda so material zadržali, tako da tega filma, razen nekaj malih koščkov, ni.

Anatema je torej prišla v začetku 70. let in se vas je držala celo desetletje.

Tako je. In pri nas so to nalogo čudežno ubogljivo izpolnjevali - samo čudil sem se. Na programsko komisijo sem v tistih letih poslal dvanajst ali trinajst scenarijev za celovečerne filme, seveda pa iz tega ni bilo nič. Dvakrat se je sicer zgodilo, da sem zmagal na anonimnih natečajih, vendar ko so zvedeli, kdo je zmagovalec, je bilo to konec sveta.

Ste razmišljali o objavi scenarijev v knjigi?

Nisem, je pa dobra ideja.

Kakšna je zgodba okoli filma O ljubezenskih veščinah, ki je bil sodno prepovedan, pa se je kljub temu ohranil?

To je bilo v času služenja vojaškega roka. Najprej sem bil v Ajdovščini, ker pa sem takrat že naredil nekaj stvari, so me poklicali v Zastava film. Tam sem imel razne funkcije - od montažerja, snemalca, špijona iz letala, režiserja največje prvomajske proslave itd. In tudi kar nekaj zaupanja. Takrat sem v reviji Front prebral članek o nekem kraju Štip, to je nekje v Makedoniji bogu za hrbtom, kjer je delalo v tekstilni industriji in študiralo na medicinskih šolah 7000 žensk, hkrati pa je bil tam garnizon vojakov, to je okoli 15.000 mož. Pritegnilo me je, da med temi ženskami in moškimi ni bilo nobenega stika. Rekel sem, da bi rad to raziskal, in ker so me imeli že za priznanega avtorja, sem dobil od generalštaba vsa mogoča pooblastila: na razpolago sem imel vso vojsko, vsa letala in vse tanke. No, film je bil na videz zelo simpatičen, seveda pa sem poanto obrnil in iz njega, v skladu s hipijevskimi časi, naredil pacifističen film: v smislu - gremo se ljubezen, ne pa vojne. Jasno, ko so to dojeli, so me postavili pred vojaško sodišče.

In zadnji trenutek vas je rešil...

Ja, umetniški vodja Zastava filma, pesnik in pisatelj in sploh velika osebnost, Vuk Krnjević. Pol ure je govoril vojski o umetniški svobodi in podobno nemogoče stvari za njihove glave, vendar je bil tako prepričljiv, da nisem šel v zapor. Prolog pa je bil, da so tako pozitiv kot negativ dobesedno razsekali s sekiro.

Ampak kopija obstaja...

Seveda niso vedeli, da se pri filmu naredi najprej poskusna kopija, ki nima pravih barv in se običajno zavrže. V laboratoriju sem se dogovoril, da se kopija spravi, in tako se je stvar ohranila.

Taki in podobni procesi so bili bolj ali manj redno na sporedu v vaši druščini nasploh.

Res je. Izreden je bil proces proti Žilniku zaradi filma Zgodnja dela, ker je bil Žilnik sam pravnik in se je tudi sam branil. Z briljantnimi govori je dobesedno povozil tožilce, in ker je bil prisoten tudi tisk, niso mogli iti prek vseh meja. Izredna stvar. Nekaj podobnega je doživel tudi Makavejev zaradi Misterija organizma.

Kako pa so se ti ideološki pritiski kazali v samih filmih?

Naučili smo se filmske govorice - mislim, da takrat edini v Evropi -, ki ni temeljila na neposrednosti naturalizma, ampak na metaforah. Za tiste, ki so jih hoteli in znali brati, so bili to sijajno berljivi teksti. To je bil edini način, da smo lahko vseeno povedali, kar smo želeli povedati, hkrati pa je s tem nastalo prav posebno obdobje jugoslovanskega filma.

Zanimive so bile tudi reakcije ljudi na projekcijah, ne samo vojske in partije.

Ja, recimo na projekcijo filma Zgodnja dela so prišli polni orožja. V prizoru, kjer ženski lik z imenom Jugoslava zavijejo v jugoslovansko zastavo in jo zažgejo, so začeli streljali v platno.

Kljub cenzuram in procesom v Jugoslaviji pa so filmi hodili na festivale. Žilnikov in vaš prvenec Zgodnja dela je dobil v Berlinu celo zlatega medveda...

Šlo je za neko perfidno logiko: pazili so na kuliso odprte družbe in so filme spuščali na tuje festivale, hkrati pa je za domači prostor veljalo: ne, tega pa naš narod ne bo gledal! Lahko bi vam pripovedoval zgodbe od filma do filma, od primera do primera.

Kako danes vidite to obdobje?

Kot sijajen čas. Ne pozabite, da smo bili obkroženi z največjimi filozofi, največjimi umi, tudi največjimi filmarji. Poleg tega se je ne glede na vse živelo zelo veselo, zato slika, da smo bili neki mračnjaki, ne drži. Pravi praznik filma in druženja je bil recimo festival v Pulju. Končevanje vseh filmov je bilo tempirano na ta datum: šlo je za povezan organizem avtorjev, vedno je bilo v zraku pričakovanje, kdo je naredil kaj novega v vsebinskem smislu, formalnem smislu, estetskem smislu. Izredno kreativno.

Ko vas človek posluša, dobi vtis, da ste takrat najbolj sposobni in najbolj kreativni z veseljem združili moči in zavrgli osebne nečimrnosti, medtem ko danes tega v Sloveniji ni ali pa tega ne vidim. V čem je razlika? Ker se ni dogajalo v Sloveniji, ampak v Jugoslaviji?

Res je, da smo bili izredno organsko povezani. Bom odgovoril takole: takrat sem, recimo, slovel kot dober direktor fotografije, zato sem dobival tudi do 30 scenarijev na leto. Lahko sem izbiral projekte po afiniteti do teksta in do avtorja, kar pomeni, da sem res delal izključno za svojo dušo. Za režiserje je veljalo isto: avtorje so iskali po svojih lastnih afinitetah in tako so se same po sebi vzpostavljale te povezave.

Je bil med temi 30 scenariji, ki ste jih dobivali vsako leto, tudi kakšen iz Slovenije?

Ne. V Slovenijo sem scenarije pošiljal jaz. No, je pa zanimivo, da je bil prvi Slovenec, ki je zbral pogum in me poklical za direktorja fotografije pri celovečernem filmu, Duletič za film Moja draga Iza. Kasneje sva delala še Doktorja.

Potem je prišel na vrsto Splav Meduze.

Tako je. In spet zanimiva zgodba. Scenarij sem poslal na televizijo Beograd, uredniku Filipu Davidu. Scenarij je odobril, nato pa smo začeli razmišljati, kako bi dobili še nekaj denarja, da ne bi snemali na 16 mm, temveč na 35 mm. Na srečo se je prav takrat zamenjalo programsko vodstvo Viba filma, prišli so Drago Jančar, Aleksander Zorn in Goran Schmidt. Takoj so potrdili koprodukcijo med Viba filmom in televizijo Beograd in lahko smo začeli snemati. Mislim, da je bil to prelomen trenutek v Sloveniji, saj je po tem filmu mlajša generacija delala bolj sproščeno. Konec koncev pa sem že dve leti kasneje posnel Rdeči boogie.

Kako gledate na filmsko dogajanje pri nas zadnjih deset let?

Ker sem tudi profesor na akademiji, precej ustvarjalcev poznam in seveda me veseli vsak uspeh in vsak dober film. Mogoče pa je še bolj zanimiv fenomen ustvarjalcev, ki nimajo akademske izobrazbe. Nekateri se nad tem zmrdujejo, meni pa je to zelo všeč. Seveda se strinjam, da je treba poznati pravila filmskega jezika, preden se jih ruši. No, ti ustvarjalci kot po čudežu neke osnove poznajo, obiskujejo nekakšne tečaje, s tem pa prihajajo tudi prvi rezultati. Brez dvoma je s tem zapihal v film svež veter. Prepričan sem, da bosta od stotih poskusov vsaj dva uspešna. In to je že ogromno.

Posneli ste dokumentarec o Šumiju, o lokalu, ki je bil konstitutiven za študentsko gibanje v Ljubljani, za hipijevsko gibanje. Šumi je na nek način simbol, metafora nekega časa. Ti pogovori s starimi kolegi so polni nostalgije...

Ja. Šumiju sem namenil tistih 50 minut, ki jih imaš na razpolago pri televizijskem dokumentarcu. Vsakega od akterjev sem postavil v isti prostor, da pove nekaj stavkov, čeprav je seveda vsak od njih film zase. In to dober film, z dobro zgodbo.

Stella del Nord bo ostal film, ki ga ne bo?

Nekdo se je zanimal, da bi ga realiziral. Jaz ga ne bom.

Obžalujete, da ste se tega lotili?

Ta film je moja bolečina. Izgubil sem lep del energije in let. To zdaj prvič povem: imel sem pripravljen popolnoma nov, inovativen pristop, ki sem ga razvijal dolga leta. Prav v tem filmu sem hotel priti s tem na svetlo. Na ta način bi razpolovil stroške, vendar tega nisem hotel razkriti zaradi skrivnostne situacije, ki je nastajala okoli mene. In sploh, če bi to povedal takoj, bi se zmanjšal predračun in cel projekt bi se obravnaval le še skozi optiko denarja, jaz pa sem hotel rešitev, ki bi bila v korist vsem.

Posledica zapletov okoli tega projekta je bil umik v teater in opero. In to v gledališče, v katerem je delala vaša mama.

Tako je. Najprej sem delal opero o Balantiču, izredno zanimiva stvar. Ker je šlo za slovensko noviteto, nisem imel nikakršnega vzorca ali naslona za postavitev. Kasneje pa smo delali še prvo angleško opero sploh, Dido in Enej. To pa smo postavili kot spektakel.

Se življenja spominjate po ženskah ali po filmih?

Najprej naj povem to, da imam zelo slab spomin. Deluje mi kot magnetofonski trak - novo poglavje zbriše staro, kar je na nek način sreča. Tako da če me kdo vpraša, kaj si počel tega in tega leta, lahko stvari lociram edino po filmih: pravzaprav se mi odvrtijo sekvence filmov, ki sem jih delal tisto leto, in šele prek filmov lahko rekonstruiram, kaj se mi je tisto leto še dogajalo. V glavi imam časovni trak s filmi in res lahko rečem, da je moje življenje film.

Kakšen gledalec filmov ste?

Grozen. Vedno gledam, kakšna luč je, gledam reze, kadre, kaj dela kamera, vse elemente. Vseskozi delam analizo filmskih elementov in se jezim nase, razen če gre za film, ki me dobesedno povozi.

Se pravi, da vas mora film, če hoče pri vas dobiti najvišjo oceno, tako potegniti vase, da pozabite na svoje poklicne deformacije?

Tako je. In takrat avtorju, če je prisoten, ponavadi tudi čestitam.

Kateremu ste zadnjemu čestitali pri nas?

Letos sem žal v Portorožu zamudil Šterkov film, prav tako sem zamudil film Jožeta Baše Voda v očeh zaradi podelitve častnih naslovov. Ta dva moram še pogledati. Vem, malo sem se izognil odgovoru.

Imate kakšno zgodbo, ki bi jo še radi realizirali?

Zdaj nekaj počnem, kar je tu in danes, hkrati pa bo šlo daleč nazaj. Pripoved je današnja, ena tretjina pripovedi je dokumentarna, dve tretjini pa s svojimi lovkami segata nazaj v preteklost. Gre za mali rezime nekega življenja.