Po vašem mnenju medicina in psihologija ne jemljeta dovolj resno ljubezni.

Kot klinični psiholog se velikokrat znajdem pred pacientom, čigar težav ne moremo definirati drugače kot bolezen zaljubljenosti. Vendar tega izraza ne najdete v nobenem strokovnem priročniku. Težava je v tem, da se ti pacienti znajdejo z uradno diagnozo depresije ali tesnobe, čeprav to sploh ni prava definicija njihovega stanja. Presenetljivo je, da se tako medicina kot psihologija veliko posvečata spolnosti in skoraj nič ljubezni, in vendar ta zelo močno spremeni ljudi, vpliva na njihovo mišljenje in obnašanje in - kadar je nesrečna - povzroči tudi čisto pravo fizično slabost. Vsi smo že kdaj trpeli zaradi nje, a nam znanost o tem ne zna prav dosti povedati.

Trpljenje ob nesrečni ljubezni enačite z duševno boleznijo...

Diagnozo ljubezenskega trpljenja so uporabljali vse do 16. stoletja. Ob branju teh diagnoz najdemo simptome, kot so melanholija, obsedenost z ljubljeno osebo, stanje ekstaze, hitre spremembe razpoloženja... skratka vseh simptomov, ki jih danes označujemo z diagnozo obsesivnosti, depresije in manije. Mnogo značilnosti zaljubljenosti je torej podobnih duševnim motnjam, da skoraj ni prave razlike med obsesijo in obsedenostjo z ljubljeno osebo. Za mnoge od nas je zaljubljenost najbližja izkušnja duševni bolezni in tako rekoč edinstvena priložnost, da se spogledujemo z norostjo!

Le zakaj bi nas evolucija vse po vrsti obsodila na duševno bolezen?

Ljubezen je evolucijski varnostni mehanizem, ki ščiti vrsto pred našim razumom. Za nadaljevanje vrste je potrebna iracionalnost. Naši otroci se rodijo šibki in ranljivi, zato potrebujejo nenehno starševsko skrb. V primerjavi z živalmi pa imamo ljudje zelo razvite možgane, ki nam omogočajo tudi upiranje našim lastnim nagonom za razmnoževanje oziroma napore ob vzgoji otrok. Vsi bi se lahko odločili, da ne bomo imeli otrok, in tako bi naša vrsta izumrla, pa jih vseeno imamo. Ni zgolj naključje, da faza nore zaljubljenosti traja od dveh do treh let. To je čas, ki je potreben za spočetje otroka in njegovo osnovno vzgojo. Ljubezenska norost nam onemogoči razumno mišljenje; tako sprejmemo odločitve, ki niso v interesu posameznika, ampak v interesu nadaljevanja vrste.

Kaj se dogaja v možganih, kadar smo zaljubljeni?

Kar zadeva kemijo, je Amorjevim puščicam še najbliže oksitocin. To je endorfin, kemična spojina, ki ima podobne učinke kot opiati, ti usklajujejo užitek in bolečino. Oksitocin ima pomembno vlogo pri občutenju spolne privlačnosti.

Če drži, da je ljubezen duševna bolezen, ali to pomeni, da bi jo lahko zdravili?

Delno to drži. Kot sem dejal, mnoge osebe s strtim srcem, ki dobijo uradno diagnozo depresija, zdravijo z antidepresivi. Večinoma terapija deluje, kajti tudi za ljubezensko trpljenje je tako kot pri depresiji značilen padec ravni serotonina, kar je z zdravili mogoče popraviti. Ni rečeno, da ne bomo v naslednjih letih dočakali novih zdravil proti simptomom nesrečne ljubezni. Vprašanje je le, ali jih bomo hoteli jemati.

In vendar ste nasprotnik romantične ljubezni!

Romantični idealizem, ki ga opevajo pesniki, je pojav, ki je značilen za zahod in je imel velike posledice za naše dojemanje ljubezni. Ljubezen je v naši kulturi postala nekakšna oblika religije, ki ustvarja nerealna pričakovanja. Na neki točki smo začeli v drugih ljudeh iskati tisto transcendenco, ki smo jo prej iskali v religiji. In seveda smo že vnaprej obsojeni na poraz, ker so ljudje pač polni napak.

In vloga spolnosti?

Kadar se z nekom ljubimo, nam to povzroči kemične spremembe v možganih, zaradi katerih se nam zdi ta oseba bolj privlačna, in verjetno zato čutimo tudi neko vrsto čustvene navezanosti. Občasni spolni odnosi so lahko zelo nevarni, ker se igramo z močnimi evolucijskimi mehanizmi. Tvegamo, da se zaljubimo v osebo, ki ni primerna za nas, namesto da bi si poiskali nekoga, ki ima podobne interese, poglede na svet in nas stimulira tudi intelektualno. Spolnost povzroči zmešnjavo: sproščene kemične spojine popačijo naše zaznavanje. Vse to ima natančen razlog v človeški evoluciji in ima prednost za človeško vrsto, a ne vedno tudi za posameznika.