V zadnjih tednih ste se srečevali z za nogometaša nenavadnimi stvarmi. Kako se je vse skupaj začelo?

Grožnje so se začele pred reprezentančno tekmo s Škotsko. Takrat sem prejel veliko klicev in sporočil, zato sem se spraševal, ali naj zaigram ali ne. Pred tekmo z Italijo je nekaj anonimnih klicev dobil tudi moj oče, ki me pred pomembnim dvobojem s tem ni hotel obremenjevati, zato mi je za grožnje povedal šele po vrnitvi iz Palerma. Preživljal sem težke trenutke, a je k sreči sedaj ta zgodba zaključena.

V svoji karieri ste zamenjali veliko klubov. Igrali ste na Hrvaškem, v Izraelu, Italiji in v Južni Koreji. Kje je bilo najlepše?

Zagotovo v Italiji. Najbolj mi je žal, ker sem moral z Leccejem zaradi poškodbe predčasno prekiniti pogodbo. Takrat sem italijanskemu prvoligašu pustil veliko vsoto denarja, saj nisem mogel narediti tako, da bi po drugi operaciji prišel v klub, poležaval in le prejemal denar. To me ne zanima. Želel sem si čim hitreje okrevati in se vrniti na zelenice, saj mi nogomet pomeni več kot denar. Najraje imam nogomet in od tega ne odstopam! Če bi bil požrešen na denar, bi v Italiji ostal do konca pogodbe, ne bi več mignil s prstom in bil za to dobro plačan.

Začetek v Lecceju je bil skoraj sanjski, tudi navijači so vas imeli radi.

Na osmih tekmah v prvi italijanski ligi sem bil petkrat proglašen za igralca tekme, kar v Italiji veliko pomeni. Nato je tik pred božičem prišla nesrečna tekma z Milanom, ki smo jo izgubili z 0:1. Od takrat sem bil več v bolniški postelji kot na igrišču. Poskušal sem vse, tudi z injekcijami, a brez operacije ni šlo.

Kakšen status imajo nogometaši v deželah, v katerih ste igrali?

Medtem ko v Italiji uživajo podoben ugled kot košarkarji v ligi NBA, je zanimanje v Južni Koreji po svetovnem prvenstvu leta 2002 še vedno veliko, a nogomet ni najpopularnejši šport. To je bejzbol. Izraelci so vročekrvni. Če ti gre dobro, te po božje častijo, ko pa nekaj tekem zapored odigraš slabo, je bolje, da se ne pojaviš na ulici, saj utegneš imeti težave. Z izraelskimi navijači sem se odlično razumel, a niso tako miroljubni, kot sem mislil.

Kako ste se sporazumevali s soigralci v Incheonu Unitedu?

Korejci so skregani z angleščino. Govorijo jo tako, da nisem vedel, ali jaz ne znam angleško ali oni. Sporazumevali smo se predvsem z rokami, zato smeha ni manjkalo.

Bojda so znani po tem, da radi pregloboko pogledajo v kozarec.

Res je. Ko smo bili na pripravah, so bile njihove omare polne žganih pijač. Klicali so me v sobe, naj pridem na `ta kratke`, ki so jih oni `sekali` že za dobro jutro, najraje pa so imeli sake. Včasih so tudi na treningu smrdeli po alkoholu.

Kakšne spomine imate na vaše prve nogometne korake?

Nogomet sem začel igrati pri Slovanu pod vodstvom pokojnega Franja Frančeškina. Takrat sem ves prosti čas preživel na nogometnem igrišču. Bil sem vztrajen in nikoli nisem obupal, zato mi je uspelo. Večkrat sem se sam odpravil na igrišče, si postavil stožce in dolge ure treniral. Če ne bi bil takšen, danes ne bi bil `dribler`. Imel sem tudi podporo družine. A kdaj sem jih dobil tudi po zadnjici, če ni bilo vse, kot bi moralo biti, a nisem nikoli zabredel v neprimerno družbo.

Pogrešate zlate čase Olimpije, derbije z Mariborom ter gole, ki ste jih zabijali Marku Simeunoviču?

Vzdušje je bilo vedno izjemno, zato je slovenski nogomet, ki ne more temeljiti le na reprezentanci, sedaj, ko teh tekem ni več, zelo osiromašen. Marku sem dal res kar precej golov. Nekaj jih je tudi obranil, a jih je prav toliko tudi dobil. Na to temo sva se, ko sva se srečala v reprezentanci, velikokrat šalila.