Smučanje je danes namenjeno predvsem zabavi in rekreaciji, če odštejemo tiste, ki si z njim služijo kruh. Kot prometno sredstvo so smuči v rabi bolj poredko, morda v primerih, ko je pokrajina zares globoko zasnežena, pridejo pa zato prav lovcem za krmljenje živali. V davnini je bil poudarek na preživetju, zato so bile smuči izjemno pomembne za ohranitev življenja; lovci so se z njimi hitreje premikali in se manj naprezali, ko so zalezovali in lovili živali. Bloške smuči veljajo za eno od najstarejših prevoznih sredstev v Evropi. V 17. stoletju naj jih ne bi uporabljali v nobeni od današnjih alpskih smučarskih velesil. Tja naj bi iz Skandinavije prišle šele v drugi polovici 19. stoletja. Že tristo let pred tem pa so si na Blokah z njimi lajšali pot skozi snežne zamete ali kot je opisal Valvasor: "Se zvijajo v vijugah navzdol kot kača, kadar jim prete ovire".

Na Blokah smuči niso imele le uporabne vrednosti, temveč so bile tudi sestavni del zabavnega življenja; prirejali so različne igre in tekmovanja (denimo zajca streljati, kača, vlak...), na smučeh so Bločani prihajali k maši, hodili na obisk v sosednjo vas, se vozili v šolo, lovili divjad in prevažali tovore. Še celo za pogrebom so šli na smučeh in na njih za seboj vlekli tudi krsto.

Smuči so izdelovali iz brezovega, bukovega in javorovega lesa. Dolge so bile približno 160 cm, široke od 8 do 12 cm ter debele 1,5 cm. Za ukrivljanje sprednjega dela so poznali različne tehnike: upogibali so jih v vreli vodi, nad ognjem ali med latami v kozolcu. Na čevlje so smuči pritrdili s stremeni ali jermeni. Stremena niso bila vedno usnjena, temveč so jih izdelovali iz viter, trte ali pa so jih pletli iz konjske žime. K osnovni opremi je sodila še palica, na katero se je smučar opiral, z njo pa tudi zaviral in spreminjal smer.

Slovenci imamo za smuči svoje ime. Beseda izvira iz staroslovanske dediščine poimenovanja drsanja, vlečenja, plazenja in podobno. Izraz ni prevzet od Skandinavcev, Norvežanov, ki smučem pravijo "ski". Nekoč so izrazi smeči, smic, smuc, smyčok, smyček poimenovali smuči in sani hkrati. Obstajajo pa tudi različice, s katerimi so bile poimenovane izključno smuči- šmeče, smuke, smukalce, smeče, tudi leseni deščici, dauge karple, plohi, doge, dile, deske...

Če gre verjeti zgodovinarjem, potem za zibelko smučanja velja Norveška, saj so prav tam našli najstarejšo upodobitev smučarja. Gre za smučarja z masko zajca, ki stoji na približno 4,5 m dolgih smučeh in je bil vklesan nekako pred 5.500 leti. Doslej najstarejše smuči so bile najdene leta 1924 na Švedskem, izvirale pa naj bi iz leta 3200 pred našim štetjem.