V obojem sem užival. Res pa je, da mi je bilo najlaže igrati košarko. To je bilo nekaj, kar sem počel od malih nog, nekaj, kar sem zelo dobro obvladal in v čemer sem užival. Vzgoja otroka in družinsko življenje zahtevata določeno energijo in voljo, vendar če imaš rad svojo ženo in otroka, gre brez težav.
Vaša hči Anja zelo odločno stopa po vaši poti. Menite, da bo uspešnejša od vas?Hči nič več ne stopa po moji poti. Čeprav je več kot desetletje vsak dan trenirala in je bila ena naših najboljših košarkaric, je ugotovila, da je preprosto prišel čas, da preneha aktivno igrati. Razlogov je bilo veliko, med drugim zelo neurejene razmere v slovenski ženski košarki, v kateri delajo ljudje, ki vanjo res ne sodijo, in odločitev, da gre živet v Španijo s svojim možem Vladom Ilievskim.
Kdo ji je kupil prvo košarkarsko žogo? Vi?Prvo žogo je dobila v roke na mojem treningu, saj je bila praktično od takrat, ko je shodila, na igrišču vedno z menoj. Nisem pa bil jaz tisti, ki jo je usmeril v košarko, saj sploh nisem želel, da bi jo igrala. Do devetega leta je trenirala ritmično gimnastiko, potem pa sem jo, ko sem sam prenehal igrati, nekega večera našel, ko je v svoji sobi žogo vrtela na prstu. Naslednje jutro sem jo vpisal v Ježico in začela je s košarko.
Igrali ste v kar nekaj vrhunskih klubih. S katerim od njih so povezani spomini z največ nostalgije?Moram reči, da so moji spomini tako na Split, kjer sem igral za Jugoplastiko, kot na Partizan in seveda Olimpijo, pa tudi bivšo jugoslovansko in slovensko reprezentanco, v glavnem lepi. Ni posebne nostalgije ne za Splitom ne za Beogradom, res pa je, da sem se imel odlično, kjer koli sem bil. Povsod sem bil na neki način ljubljenec tistega okolja, občinstva, in lep občutek je, ko vidim, da sem tudi danes povsod še vedno dobrodošel.
Imate zlato medaljo s svetovnega prvenstva. Se še kdaj spomnite na Manilo 1978?Mislim, da smo trije Slovenci v košarki dosegli, kar si vsak športnik najbolj želi: naslov svetovnega prvaka. To je največ, kar lahko dosežeš, nekaj, kar te ponese na vrh. V Manili sem bil najmlajši član takratne jugoslovanske reprezentance in moja naloga je bila vse do Beograda nositi tisti velik pokal, najmanj en meter je imel. Imel sem ga na letališčih, v avtobusih, na letalih, skratka povsod. Tudi v Beogradu sem prvi stopil z letala in ko sem spodaj videl nepregledno množico ljudi, kakih 15.000 jih je bilo, ki so nas čakali kar na letališki stezi, je bilo to nekaj, česar ne bom nikoli pozabil.
Ni jih malo, ki so prepričani, da spadate med deset največjih jugoslovanskih košarkarjev vseh časov.Mislim, da to ne drži. V Jugoslaviji je bilo tako veliko odličnih košarkarjev, da se po moje absolutno ne bi mogel uvrstiti med deset najboljših. Zagotovo pa sodim med tiste, ki so bili najpopularnejši. Jaz sem bil namreč igralec, ki je igral za gledalce. Če se je le dalo, sem naredil potezo ali dve več, kot je bilo treba, samo zato, da so gledalci uživali. Vedno sem tudi prišel mednje, tako takrat, ko sem igral dobro, kot takrat, ko sem igral slabo. Da sem bil res priljubljen, dokazuje tudi dejstvo, da so me po eni sami sezoni igranja za Partizan leta 2002 izbrali v najboljšo ekipo Partizana vseh časov.
Dve vaši dejanji na igrišču ne bosta nikoli pozabljeni: legendarno podajanje žoge z Bobanom Petrovićem (igrala sta drug proti drugemu) in ko ste pokazali zadnjico sodniku po njegovi sumljivi odločitvi. Prvo dejanje ste ponovili na svoji poslovilni tekmi. Vas je kdaj mikalo, da bi ponovili tudi drugo?Ne. Nisem imel navade ponavljati stvari. Vse, kar sem na igrišču počel, sem počel impulzivno, spontano, v trenutku. Nobeno od teh dejanj ni bilo vnaprej pripravljeno. To z Bobanom Petrovićem je bila ideja, ki mi je padla v glavo med tekmo, tisto s hlačami oziroma kako sem jih slekel, pa se je zgodilo v nadaljevanju te iste tekme ... Če koga zanima vsa zgodba, naj prebere mojo knjigo.
Kakšna je današnja košarka?Nekaj časa je bila evropska košarka usmerjena v robotizirano, šablonsko igro, igro, ki je strogo pod nadzorom. Igralci si niso smeli dati duška, trenerji so vse nadzirali. Razlog je bil v tem, da vrhunskih posameznikov med igralci ni bilo več veliko, saj je večina odšla v NBA, namesto da bi v Evropi igrali še štiri, pet let in se razvili v vrhunske igralce. S tega stališča je NBA naredila veliko škode evropski košarki. Najlažja pot do uspeha je bila potem pač taka igra: fizična, obrambna, brez velikih individualcev. To je v bistvu še danes problem evropske košarke. Če pa se že pojavi kak tak igralec, kot je bil na primer Greg Nowitzki na letošnjem evropskem prvenstvu, so vsi presenečeni in ne vedo, kako naj ga ustavijo. Nimajo prave ideje. Nekdo, ki ima v sebi to imaginacijo za košarko, ki jo igra igraje, lahko po domače povedano v tem trenutku v Evropi "raztura". Ampak takih igralcev ni več veliko. Tisti romantični časi igranja košarke so mimo.
Kaj napovedujete Unionu Olimpiji v prihodnjih dveh, treh sezonah? Navsezadnje so nas po odhodu Zmaga Sagadina skoraj vsako sezono pozitivno presenetili.Res je, vsako leto smo bili pred sezono skeptični in vedno znova so nas potem presenetili. Letos nam ne ostane nič drugega, kot da upamo, da ljudje, ki so zdaj prevzeli klub, vedo, kaj delajo, in da jim bo uspelo, da se bo zgodba Olimpije iz prejšnjih let ponovila. Ljubljanska publika zelo dobro pozna košarko in se bo na igre Olimpije seveda odzvala. Upam, da so našli pravo pot in da bodo kljub dejstvu, da v tej ekipi praktično ni slovenskih košarkarjev (oziroma je en sam, kajti Sašo Ožbolt je poškodovan), v prihodnje promovirali tudi katerega domačega košarkarja.
Dejali ste, da ste imeli pred prvo tekmo, ki ste jo komentirali, veliko tremo. Zdaj ste najboljši slovenski komentator. Ali je pomembno, da košarko, ki je zelo kompleksna igra, komentira nekdo iz stroke?Mislim, da je to vedno bolj pomembno. Tudi tisti, ki spremljajo košarko, so vse bolj seznanjeni z njo in jo poznajo. Ko komentiram, se obnašam podobno, kot da bi igral. Tudi priprava je podobna kot včasih na tekmo. Na dan komentiranja malo jem; ko sem še igral, sem na dan tekme jedel samo juho. Ker sem moral biti malo lačen. Če sem bil malo lačen, sem bil najboljši, in podobno počnem zdaj. Zdi se mi, da kot nekdo, ki je o košarki veliko razmišljal in jo do potankosti spoznal, včasih lahko predvidevam, kaj se bo zgodilo, in to je ljudem všeč. Po drugi strani pa se zavedam, da košarko komentiram tudi za tiste, ki je ne poznajo. Mislim, da mi zdaj nekako uspeva to dvoje združiti, predvsem zato, ker je košarka igra, ki jo dejansko čutim in se ji predam.
Ukvarjate se tudi s pedagoškim delom. Vaša košarkarska šola deluje v Ljubljani. Katera so tista načela, ki jim sledite pri delu z mladimi?V moji šoli, ki deluje že štirinajsto leto, je trenutno 125 otrok, staršem pa vedno znova dopovedujem, da pri košarki ni treba nikamor hiteti. Pred leti se mi je dogajalo, da so mi že 7, 8, 9 let stare otroke jemali v klube in ti otroci so ponavadi čez kak mesec prenehali igrati košarko. V klubih takega pristopa, kot ga imamo v naši šoli, ne more biti. Tam je takoj selekcija, je borba, je rezultat. Kar pa zadeva delo samo, je zelo preprosto in hkrati tudi zelo težko: skoraj ves čas sem zraven pri treningih in vse, kar morajo delati otroci, morajo delati tudi trenerji. Otroke je treba kar najbolj motivirati, vendar brez kričanja in groženj, ki so v klubih zelo pogoste. Včasih se prav zgrozim, ko gledam kakšno tekmo pionirjev in kadetov. Če imaš rad košarko in če imaš rad otroke, oni to čutijo, in ko vzpostaviš to medsebojno energijo, od njih dobiš prav neverjetne stvari. V svoji košarkarski šoli sem dosegel še eno stvar, ki se mi zdi zelo pomembna: starši vsako odločitev o tem, ali se bo njihov otrok nekega dne še bolj intenzivno ukvarjal s košarko, sprejemajo v dogovoru z otrokom. Prestop v klub je smiseln takrat, ko je otrok zanj psihično zrel.
